Obala barbarov
| ← Ovce | Obala barbarov Morje Tomaž Šalamun |
Riba pav → |
| |||||||
Flike prekrasne, polne perja,
moje božanske noge. Kot
srčki, kot lampe znotraj žil s srebrnimi
kapami. Cedi se zeleno steblo,
fata morgana nadvojvode Maksimilijana,
ne da bi zanjo vedel.
V grmovju, v parku, v Queretaru,
ulico in pol od jazbine, kjer so z
nožem zabodli starejsega od dveh
bratov. Kolosi so v Grčiji.
Ne vem, kaj pomeni urna.
Ladjica, ki z njo zalivajo šivalni
stroj? Če bi preštel vse kroglice slin
tistih, ki so zgoreli v mojo
hojo. Sekali so jih kot štruce.
Prelisičili za zidake.
V Graalu ropotajo med oljem.
Metka jih je klicala svila! svila!
in jim odsekala glavo.
Jih prekrila z juto in zavezala
z vrbovo vejico.
Robčki so se strdili.
Noge imam prhke.
Zradirajo asfalt.
Opanke imam, lahko tudi
hodulje in kape srečnih palčkov.
Cigareto dam v vršo.
Lahko zasveti v vodi, preden ugasne?
Kdo je hitrejši, konj ali udav?
fata morgana za Pegaza je Timava,
Timava, tega Maksimilijana ni vedel.
Postlali so mu ležišče.
Flike prekrasne, polne perja,
zariglane.