Reportaža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodba o vljudnosti Reportaža
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Glasozofija
Spisano: 8. februarja 1932
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Saj nič ne rečem — kdor me pozna, itak ve, da nisem tisti, ki bi kdaj kaj rekel in potem spravil klofuto. Nego sem previden in vsikdar gojim ozire in upoštevam razmere.

Toda bi se nemara dalo povedati tudi tako in ne da bi kaj rekel, pa bi bila stvar vendarle jako resnici na ljubo in koristna.

Namreč zastran našega radia. Namreč zastran reportaže v radiu.

Na primer je te dni v Stuttgartu gorel stari grad, pa je bil radio, oni v Stuttgartu, jako hvalevreden in je takoj in sproti prenašal ves požar z lica mesta z vso tisočglavo množico radovednega občinstva in z vrlimi gasilci in z mrazom in je bilo radio poslušalcem nepozaben užitek poslušati, kako da poročevalcu od strupenega mraza šklepečejo zobje. Tako smo bili s pomočjo radia vsi na vsem svetu lahko deležni požara v Stuttgartu in tisočglave množice in vrlih gasilcev in strupenega mraza in šklepetanja zob in nam niti ni bilo treba biti na licu mesta, kjer je neštetim zmrznil jezik in je bilo treba Rdečega križa in vročih čajev ob mnogoštevilni udeležbi. Nego smo lahko vso to reč uživali ob gorki peči in v copatah, in ko nam je bilo požara dovolj, smo ga s pripadki vred izklopili in šli spat s prijaznim spominom na Stuttgart in njegovo oddajno postajo.

Takemu poročilu z lica mesta se pravi reportaža in silno dviga zanimanje za radio. Namreč za dotični. In sedaj ne mine večer, da ne bi zasukal aparata na Stuttgart, ali nimajo tamkaj morebiti zopet kaj takega.

Kakor rečeno, ne rečem nič. Vredno pa je preudarka, kako bi se povečalo zanimanje tudi za naš domači radio s takimi in enakimi reportažami.

Ne mislim baš na stari grad v Stuttgartu. Nemci niso ljudje, da bi našemu radiu na ljubo semkaj odstopili katerikoli stari grad in požar in mraz in Rdeči križ in vroči čaj, in mislim, ne bi tega storili niti na račun dolžnih reparacij. Toda tudi mi nismo taki, da bi kaj takega zahtevali — nikakor ne.

Nego se mi zdi, da je tudi brez Nemcev dovolj še drugih stvari na svetu, vrednih reportaže, in je tem stvarem le šteti v čast, da so domačega proizvoda in naše gore list.

Recimo na primer: Na Miklošičevi cesti se vsak hip — lahko tudi rečeš: vsak mah — pripeti konju, da se spodrsne in pade in se potem naokoli zbere milijon ljudi. Če bi bil naš radio takšen, kakršen bi bil želeti, žalibog se ne bi ne za trenutek obotavljal in že bi bil na licu mesta z mikrofonom. Pa bi lahko bili deležni tega konja ne samo naši domači radio naročniki, nego bi ga lahko oddajala Ljubljana tudi v Zagreb in Beograd in bi lahko poslušali konja po vsej Evropi in še oni v Ameriki, ako bi se ljubilo njihovim ušesom vstajati po polnoči. In če bi se stvar spravila na plošče, bi bil še našim potomcem ohranjen dragocen spomin na konja in njegovo življenje in običaje. Saj bo itak trajalo le par let, pa bo konj izginil z ljubljanskega repertoarja.

Kar se pa tiče reportaže o spodrslem konju, bi se dala s spretno režijo še poživiti in izpopolniti.

Najprej bi asfalt poškropili z mestnim škropilnim vozom, da bi bil bolj polzek. V radiu bi se jako dobro slišalo škropljenje in bi lahko katera dama zavpila, ker so jo poškropili po nogavicah.

Potem bi pripeketal konj, drselo bi mu, lovil bi se s podkovanimi kopiti — tof, tof — tof, tof, tof — in bi telebnil in bi se čula razburjena kletvica voznika in švrkanje biča; oboje šteje za preizkušeno prvo pomoč, kadar konju spodrkne. In še bi se ločili onemogli poizkusi konja, da se spravi na noge.

Pa bi se takisto slišala naraščajoča množica radovednega naroda in bi se počasi pojavilo od koderkoli oko postave s svinčnikom in beležnico in bi zapisalo dejanski stan, kako da se piše in koliko da je star — namreč voznik.

Narod na cesti je vsakikrat usmerjen zoper oko postave in godrnja. Pa bi nemara mimo pripeljal še kdo na kolesu — trrriii — in se ustavil in potem podučil policaja, naj nikar ne zapisuje voznika, rajši naj konju pomaga na noge: konj in voznik da sta takisto žrtvi kapitala — toda kmalu bo drugače! — Izpregovorivši dobrohotno to grožnjo, bi se jadrno pognal na kolo — trrriii — in izginil okoli vogala.

Iz množice bi se čuli pritrjevalni klici: »Tako je!« Pa bi se oko postave z beležnico in svinčnikom obrnilo na ono plat, odkoder so prihajali klici, toda noče biti nikdar nihče tisti, ki je vzkliknil karkoli.

Voznik bi s svojega sedeža potegnil koc in ga konju pogrinjal pod noge, da mu ne bi drselo. Pri tem prizadevanju bi mu pomagala marsikatera izpodbudna beseda iz vrst zbranega naroda.

Tako bi se konj ne brez vika in krika spravil kvišku in bi se konj in voznik odpravila po nadaljnjih svojih poslih. Oko postave pa bi še vedno imelo opravila z narodom in beležnico in bi se konj polagoma spremenil v razžalitev straže.

Pa bi se lahko kdo našel in bi telefoniral živalski bolnici po rešilni voz in bi se čulo telefoniranje — trrriii — in razgovor v telefonu in potem — tata, tata — rešilni voz, mislim, da imajo rešilni voz tudi za živali. In bi bil potem rešilni voz zelo ogorčen, da ni več konja — kakšen red da je to!

Oglasil bi se potem še glas iz občinstva, češ ko magistrat zahteva, da hišni posestniki potresajo pred hišami, zakaj magistrat sam ne potresa asfalta sredi ceste. Mar konji niso tako rekoč tudi ljudje! To da mora v novine s podpisom »Star meščan« ali pa »Eden v imenu vseh«!

Pa bi se spretni roki gospoda radio poročevalca nedvomno posrečilo, da bi h koncu koncev mimo mikrofona prišel še gospod župan. Dal bi si poročati, kako in kaj, in potem bi splošno razburjenje omilil s prijazno izjavo, da bo zvečer dal razsvetliti grad. —

Taka reportaža bi bila zelo zanimiva, mislim, da bi bila, in domača tudi in poučna in bi se dala morebiti porabiti še za šolski radio.

In bo zopet zaznamovati jako lep napredek.

(Jutro, 8. februarja 1932)