Glasozofija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Reportaža Glasozofija
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Spisano: 21. februarja 1932
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako silno napreduje napredek, to ni več lepo in zasluži, da se mu spoštljivo odkriješ.

Na primer imamo daktilografijo. Že izraz sam ob sebi je jako olikan. In ti ogledajo samo palec, že poznajo in vedo, ali si tisti, ki je vlomil v blagajno in pobasal kruti milijon.

In je nadalje grafologija. Da le vrsto vidijo tvojega pisanja, že vedo in bodo prisegli, ti da si tisti, ki je pisal tisto pismo, in boš neusmiljeno zaprt.

Sedaj pa so iznašli še glas in je ta reč izmed vseh najbolj učena. Ne vidijo te, ne vedo, kdo si, kako si oblečen in pri kateri stranki si — sploh čisto nič; le tvoj glas poslušajo v radio, ko govoriš, kaj ne? — ali katero zapoješ, kaj ne? — in te kateri še na kitari spremlja ali na klavirju, kaj ne? — Slišijo tvoj glas in kitaro in klavir in že vse vedo o tebi in si točno narisan in popisan kakor v policijskem listu: kakšne si postave, koliko meriš od nog do glave in okoli trebuha, koliko si star, katere številke ovratnik nosiš, kakšno frizuro imaš, koliko zob v ustih in kurjih očes na nogah itd., itd., kaj si opoldne kosil, ako si, in ali in koliko par imaš v žepu.

Pa niti ni treba, da se osebno trudiš kamorkoli in po stopnicah, nego se lahko oglasiš kar po telefonu ali mikrofonu — te že imajo.

Ta reč je resnično zelo učena in napredna in ne bo dolgo trajalo, da bo takisto dobila svoje olikano ime, na primer: »glasozofija« ali kaj takega.

Za učenost in napredek sem vnet vsikdar in sem tudi brez posla in imam dovolj časa — sedaj je itak kriza in ni sedaj nikaka sramota biti brez posla. Pa sem še jaz dal svoj glas na razpolago učenosti in napredku in je moj glas jako blagodoneč in bi bil lahko upoštevan v radiu tudi drugače in brez glasozofije — ne bi zahteval pretiranih pogojev!

Poslal sem torej svoj glas in sem omenil tudi krizo in da ne bi stavil pretiranih pogojev nikakor ne. Povrhu sem še eno zapel, tisto »Ko b' sodov ne b'lo«. Ta pesem se poje v jako gromkem basu in sem si mislil, naj javnost čuje moj glas, in kakor rečeno, časa imam dovolj, zahteve moje pa ne bi bile pretirane. Na kitari me je zaradi boljšega posluha spremljal moj sinko. Prosil sem jih za naklonjeno analizo moje osebnosti pod št. 99 na upravništvo in pa tudi zastran pogojev in sem dejal, kar bo stalo, mi lahko odtegnejo od prvega honorarja — moji pogoji resnično niso pretirani.

Zgodilo se je in sem prejel odgovor.

Priznati moram, popis moje osebnosti je bil dokaj točen, kar se tiče moje zunanjosti oziroma zunanjosti mojega sinka oziroma kitare. Pozabil sem bil in nisem bil povedal gospodi okoli glasozofije, da mi petje spremlja sinko, in sicer na kitari. Kakorkoli in skratka: telesni popis se je ujemal v vsaki točki in se je ujemal, ako ne zastran moje osebe, pa zastran mojega sinka ali zastran kitare, in kdor bi bral popis, vsak sleherni bi se začudil in dejal: »Ta je ta in ta, oziroma nos je njegov, trebuh je njegovega sinka, vrat pa njegove kitare,« in je gospodi le čestitati na uspehu.

Toda kar se tiče mojih nepretiranih pogojev, niso zadeli resnici v dno, nikakor ne, žalibog, in so se umaknili jasnemu odgovoru, češ petje da je bilo kakor iz ubitega lonca.

Kakšen lonec? Kako ubit? Prosim, ta ubiti lonec je kleveta. Ta ubiti lonec se mora dokazati meni in sinku in kitari! In preklicati se mora v novinah in pri cerkvi. Ubitega lonca ne bom požrl, tudi moj sinko ga ne bo in takisto ne kitara — prehud je ta očitek!

Gospodi okoli glasozofije bo jako žal. Gospoda nima pojma o ubitem loncu in se bojim, da sploh nima pojma.

Tudi o vljudnosti ne. Zlasti ko moji pogoji nikakor ne bi bili pretirani. Nego bi utegnil gospodi marsikaj koristnega namigniti, baš kar se tiče glasozofije, in bi bilo neprecenljive vrednosti.

Na primer so reči in razmere — skratka, časa imam dovolj, tako rekoč preveč, pa poslušam radio po širnem svetu. Poslušam in slišim: po Nemčiji sedaj najrajši svirajo vojaške koračnice! Poslušam in slišim, pa mi prihaja misel in naj bo, gospodi okoli glasozofije jo bom sedajle, in ker nisem takšen, kakor so nekateri, jo bom namignil čisto zastonj: Glas čujemo vojaške godbe, kakor čujemo tudi glas človeški. Zakaj ne bi torej iz glasu vojaške godbe sklepali, kolikšna in kakšna je armada, ki tiči za godbo? To so jako dalekosežna vprašanja in se bodo morebiti tudi pri nas oglasili kdorkoli ali karkoli za poizkuse na tem polju. Zanimanje bo velikansko.

In naj bo, pa bom namignil gospodi še nekaj in nisem takšen, da bi za vsak migljaj takoj zahteval kdove kolikšnega plačila. Gospoda, ki se peča z glasozofijo, že sama ve, koliko je vredna taka stvar.

Torej — v Nemčiji bodo volili predsednika in se obetajo hudi boji zastran njegove osebe. Pa se mi zdi, da že vem, kdo bo dobil največ glasov in bo predsednik.

Le godbo poslušam in vem, kdo bo!

Dasi nekateri mislijo, da sem ubiti lonec. Drugi niso ubiti lonci, pa ne vedo. Pa zaradi tega nič zamere!

Po širnem svetu torej poslušam godbo. Dobro! Godejo to, godejo ono, najrajši godejo tisto reč: »Tideldi, tideldi, tideldi ti ti.« Čujem to reč tukaj, čujem jo tam, vsak večer vsaj desetkrat. Čujem jo, pa že vem, koliko je bila volilna žara!

Kadar in koder jo svirajo, vsakikrat ji ploskajo in ne nehajo, dokler ne ponove. »Tideldi, tideldi, tideldi ti ti.«

Pa naj gode katerakoli vojaška godba vojaške koračnice, nobene druge koračnice ne ponove, edino le ono: »Tideldi, tideldi, tideldi ti ti.« Ali naj godejo Straussove poskočnice, vsakikrat se mora ponoviti in se ne ponovi nobena druga nego: »Tideldi tideldi, tideldi ti ti.« In je občinstvo silno navdušeno.

Zdi se mi: ni koračnica tako navdušujoča, nego oseba je tako priljubljena, ki se je koračnica tiče. Zato mislim, nihče drug ne bo dobil večjega števila glasov!

Pa bi bil nezaslišan uspeh tudi za gospodo okoli glasozofije, ako bi baš s pomočjo glasozofije in še s pomočjo počenega lonca tako rekoč — počeni lonec, to sem jaz, toda brez zamere! — ako bi torej gospoda razodela že sedaj presenečenemu občinstvu: »Predsednik nemške republike ne bo nihče drug, nego oni ‚tideldi, tideldi, tideldi ti ti’, oni, kako se mu že hitro pravi? —

general Radecki.«

(Jutro, 21. februarja 1932)