Razsušil je, razsušil je

Razsušil je, razsušil je
Morje
Tomaž Šalamun

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Odpreš kovček: zemlja, Lidija in grobovi

Turkov. Če ga obračaš in rjavo

izpada,

bliska se srebrnina kovine, vogali so

obiti z železnimi zaplatami, kovček se

odpira in zapira. Hočeš zamenjati

zemljo? Ga

umiti z močnim curkov vode, mu

zravnati zidove,

kote postaviti v natančno formo

devetdesetih stopinj? Prej je bil

usločen. Knjige je dvigovalo,

vihalo iz ravnin. Ko ga izprazniš in postaviš pokonci po

širini v omari, bi dal franke noter?

Ptiči se zbujajo, ne

gorijo. Daleč pred svetlobo dajejo znake. Luno žre

okrogla tema, izpodriva ji

trebuh in prsi, samo še kot

krajec se drži, in če jo lahko od

znotraj zje, je ne

more poriniti iz orbite?

Zakaj je potovanje tako počasno, da je nevidno?

Vpeto v nepremičnost. Vpeto v

prasketanje brez zvoka. V valovanje morja brez

leska. V odmikanje in primikanje vodnih

stolpov, ki se ne

razlijejo, ker ni več pogubnega poguma Faetona.