Razsušil je, razsušil je

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pegaz je iz hlapov Razsušil je, razsušil je
Morje
Tomaž Šalamun
Kupola
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Odpreš kovček: zemlja, Lidija in grobovi

Turkov. Če ga obračaš in rjavo

izpada,

bliska se srebrnina kovine, vogali so

obiti z železnimi zaplatami, kovček se

odpira in zapira. Hočeš zamenjati

zemljo? Ga

umiti z močnim curkov vode, mu

zravnati zidove,

kote postaviti v natančno formo

devetdesetih stopinj? Prej je bil

usločen. Knjige je dvigovalo,

vihalo iz ravnin. Ko ga izprazniš in postaviš pokonci po

širini v omari, bi dal franke noter?

Ptiči se zbujajo, ne

gorijo. Daleč pred svetlobo dajejo znake. Luno žre

okrogla tema, izpodriva ji

trebuh in prsi, samo še kot

krajec se drži, in če jo lahko od

znotraj zje, je ne

more poriniti iz orbite?

Zakaj je potovanje tako počasno, da je nevidno?

Vpeto v nepremičnost. Vpeto v

prasketanje brez zvoka. V valovanje morja brez

leska. V odmikanje in primikanje vodnih

stolpov, ki se ne

razlijejo, ker ni več pogubnega poguma Faetona.