Razsušil je, razsušil je
| ← Pegaz je iz hlapov | Razsušil je, razsušil je Morje Tomaž Šalamun |
Kupola → |
| |||||||
Odpreš kovček: zemlja, Lidija in grobovi
Turkov. Če ga obračaš in rjavo
izpada,
bliska se srebrnina kovine, vogali so
obiti z železnimi zaplatami, kovček se
odpira in zapira. Hočeš zamenjati
zemljo? Ga
umiti z močnim curkov vode, mu
zravnati zidove,
kote postaviti v natančno formo
devetdesetih stopinj? Prej je bil
usločen. Knjige je dvigovalo,
vihalo iz ravnin. Ko ga izprazniš in postaviš pokonci po
širini v omari, bi dal franke noter?
Ptiči se zbujajo, ne
gorijo. Daleč pred svetlobo dajejo znake. Luno žre
okrogla tema, izpodriva ji
trebuh in prsi, samo še kot
krajec se drži, in če jo lahko od
znotraj zje, je ne
more poriniti iz orbite?
Zakaj je potovanje tako počasno, da je nevidno?
Vpeto v nepremičnost. Vpeto v
prasketanje brez zvoka. V valovanje morja brez
leska. V odmikanje in primikanje vodnih
stolpov, ki se ne
razlijejo, ker ni več pogubnega poguma Faetona.