Radi razžaljenja časti

Radi razžaljenja časti - 2. del
Ivo Česnik

Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 5 (1. oktobra)

Spisano:	Postavila Ema Repnik
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Med tem govorom je bila Hrovatinka ganjena do solz. Še nikoli v svojem življenju ni čula tolike hvale in tako lepih besedi Mrevljakov zastopnik je govoril kratko, ker je vedel, da bi bile njegove besede brezpomembne.

Moj predstojnik je vstal in obsodil Hrovatin Marijo na 40 K globe, oziroma 4 dni zapora in plačilo kazenskopravdnih stroškov, Mrevljaka Štefana pa je oprostil vsake krivde in kazni. Utemeljeval je svojo sodbo s tem, da po izpovedbi prič Mrevljak ni bil pri pravi zavesti, ko je izustil razžaljive besede, deloma je pa grajal kot tast početje svoje snehe, v kar je opravičen.

»Ali ste zadovoljni s sodbo?« je vprašal Mrevljaka.

»Zadovoljen. Rad bi videl, da bi tudi ona ne bila kaznovana. Pa če je hotela tako, naj bo. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.«

»In Vi Hrovatin, ste zadovoljni z razsodbo?«

»Ne!«

»Prijavljam vzklic radi krivde, kazni in ničnosti glede oprostilne sodbe proti Štefanu Mrevljaku in vzklic radi previsoke kazni glede obsodbe moje klijentinje,« je izjavil zastopnik Marije Hrovatin.

»Dobro! Zapišite! — Zbogom, gospodje !«

Odšla sta zastopnika ter tast in sneha. Radoveden sem bil tedaj, kako razsodi vzklicno sodišče, ali potrdi sodbo ali dopusti dokaz resnice ter izroči zadevo drugemu sodišču in napravi stankam ogromne stroške. — E, pravde so zvite in drage!

Zdaj je atmosfera čista. Gotovo poravnam vse zadeve mirno, ker je soba prazna odvetniških koncipijentov,«

V razpravno dvorano je sluga poklical Šfiligoja Ivana, petdesetletnega suhega moža s kosmato brado, pijanega razgrajača, in Matevža Berceta, majhnega možica, ki je bil slep na eno oko.

»Zahtevam doktorja, perimejkuši! Kje je moj doktor?" je začel vpiti in razgrajati Šfiligoj.

Moj predstojnik se je ujezil in ga ozmerjal, a pijanec je venomer kričal:

»Doktorja mi dajte! Saj nisem pijan. Kdo pravi, da sem pijan, primejkuši?«

»Počakajte, dam Vam doktorja,« se je predstojnik in vstal. »Kaz^nujem Vas z disciplinarno kaznijo 24 ur zapora, ker ste prišli vinjeni k razpravi in se tu nespodobno vedete. Ali ste razumeli? Odvedite ga v zapor!«

' * »Cujte, Berce! Odtegnite tožbo! Kaznovan je že dovolj in drugič bo pametnejši. Na pijančeve besede ni veliko zidati. Lump Vam je rekel, falot. Kaj bo to? Vsi ljudje vedo, da ste poštenjak." Kdo bo plačal priče? priče ne doe ničesar. Do Bukovega vrha ni 15 km, obenem pa so vse priče kmetiški posestniki. Po zakonu ne dobe ničesar. Spijte skupaj liter vina, pa bo! - Naj pridejo noter Vaše priče!"

Prišli so vsi trije postarni in zastavni kmetje in se začeli prepirati za plačilo. Ko jim je moj predstijnih zapretil, da jih zapre, če bodo razgrajali in vpili, so odšli in se zaklinjali, da ne pridajo nikdar več pričat.

"pet jih imamo že pod streho," je dejal moj predstojnik. "ura je deseta in pol. Ostale štiri odpravim v pol ure. Gre le za psovke: "stara pokrivača, škrbasta skleda,lepota lepotica, grdoba grda, tat, rilec rilasti, kruliš in lajaš cele noči kot pes."

Klical je par za parom, govril na dušo in sce nekaj časa; če to ni pomagalo, je vpil in robantil in klel, da so se ženske tresle in moški ujezili in odšli. Tako je vse poravnal kratko in dobro. Moj predstojnik se je oddahnil, vstal in mi pripomnil: "Ali nisem hiter?"

Hitri ste, gospod svetnik!

Kazenski sodnik mora biti dober psiholog, pa gre deo izpod rok, kot bi kola namazal.