Radi razžaljenja časti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Radi razžaljenja časti. Humoreska.
Ivo Česnik
Izdano: Ilustrirani glasnik 1/4–5 (1914)
Viri: dLib 4, dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Moja praksa je bila zanimiva, kakor je v početku zanimiva praksa vsakega nadebudnega praktikanta. — Najvažnejši posel, ki me je zadel takoj prvi teden moje sodnijske karijere, je bilo delo častivrednega zapisnikarja na kazenskem oddelku okrajne sodnije v nekem južnem mestu ob Adriji. — Z vso vestnostjo in natančnostjo sem se lotil težavnega posla. Bil sem skromen človek, zato tudi nisem občutil bridkosti, da se bom moral truditi in potiti pol leta ali še več zastonj, preden se priborim do mesta plačanega avskultanta. Dobival sem dovolj peres, svinčnikov, pivnikov, črnila in drugega potrebnega orodja za rokodelski posel zapisnikarja, zato se nisem zmenil za mesečnih 52 vinarjev, ki bi jih moral dobiti po predpisih.

Bil sem torej zapisnikar na kazenskem oddelku okrajne sodnije. Moj predstojnik je bil star svetnik z dolgo brado in velikim obrazom, strogimi očmi in jako gibčnim jezikom. Že takoj prvi dan me je poučil, da je praksa nekaj čisto drugega nego teorija in da moram pozabiti vse, kar sem se naučil na univerzi, če hočem postati dober sodnik. Za kazenskega sodnika je najvažnejša življenjska izkušnja in pa psihologija. Zato je treba tako pogosto uporabljati § 2. kazenskega zakona, ki govori, kdaj so hudodelstva, pregreški in prestopki nekaznivi. Takoj sem uganil, da je moj predstojnik dober človek in da njegove stroge oči niso tako grozne. Po tem pouku sva se odpravila v razpravno sobo, moj predstojnik v sodnijski halji z biretom na glavi, jaz oborožen z zapisniki, pivnikom, črnilom, držalom in peresom.

V razpravni sobi so bili štirje odvetniški koncipijenti, ki so težko čakali na važne razprave. Dva sta čitala časopise, dva študirala akte in zakone.

Moj predstojnik je veličastno sedel na svoj udobni sedež z naslonjali na obeh straneh, se poklonil na desno in levo, iztegnil desnico in pomolil slugi akte, naj okliče vse zadeve radi razžaljenja časti. Med klicanjem si je prižgal cigareto in se pogovarjal o kinematografu, v katerega je rad zahajal, in o novem avtomobilu grofice Matilde Lubinsky.

Ko je sluga vrnil šop aktov, je moj predstojnik izpremenil gube na obrazu in izpregovoril z važnim glasom: »Gospodje, pričakujem od Vas, da ste miroljubni in ne bojeviti. Razpisal sem devet razprav. Želim, da se zadeve radi razžaljenja časti poravnajo kolikor mogoče mirno in brez kazni. Če bodo stranke neizprosne, bom seveda tudi jaz neizprosen. Jaz vračam milo za drago. Pokličite Jožefo Mrhar in Nežo Lukežič!«

V razpravno dvorano sta stopili Jožefa Mrhar, brezzoba in sključena starka, in Neža Lukežič, dolga, suha ženska 60 let. Priklanjali sta se in gledali na desno in levo ter iskali zavetja pri svojih zastopnikih.

»Stopite nekoliko bliže! Vi ste Jožefa Mrhar!

»Da, milostivi gospod sodnik. Sedemdeset let sem stara, veliko sem pretrpela, pet sinov vojakov sem izredila, še nikoli se nisem tožila. Zdaj pa —«

»Kaj lažeš!« jo je zavrnila Neža Lukežič.

»Tiho!« je zagrmel moj predstojnik in jezno pogledal Nežo. — »Babe ne daste nikoli miru. Jezike bi vam bilo treba odrezati, pa bi se svet oddahnil. — Torej, Jožefa Mrhar, Vas je razžalila Neža Lukežič. Kaj Vam je rekla?«

»Milostivi gospod sodnik! Naj povem vse od kraja! Da, da! Delala sem v pinji, pa se mi ni hotelo storiti na noben način. Molila sem, tudi zaklela sem enkrat, pa ni nič in nič. Nato sem zlila mrzle vode v pinjo. Nič! Zavrela sem kropa in ga treščila v pinjo! Zopet nič. Delam, delam v pinji in se jezim. Ker je bil ravno dež, se spomnim, da mi je pravila stara mati, da močerad koristi, če se noče storiti v pinji. Hajdi po močerada! Dobila sem ga in treščila v pinjo. Pa tudi sedaj ni bilo nič. Zato sem morala vse skupaj vreči prašičem. To sem povedala Neži Lukežič, in kaj mi je odgovorila ta — ta—! Da sem coprnica, da sem neumna, ker verujem take stvari. Milostivi gospod sodnik, pomislite, da je to raznesla potem po vasi in da se je vse smejalo. Povsod je trdila, da sem coprnica, neumna stara.«

Jožefa Mrhar se je razjokala.

»Ali je res, Neža Lukežič?«

»Res sem ji rekla, da je coprnica, če take stvari počenja. Pa milostivi gospod sodnik, poslušajte tudi mene! Jožefa Mrhar mi je rekla, da taka ničvrednica ne bo nje zmerjala. Da sem ničvredna, je dejala.«

»Zato ste jo tudi tožili. — Ali priznate, Mrhar, da ste tako govorili?«

»Priznam, a je tudi vse res, kar sem govorila!«

V razpravni sobi je vladal ves čas smeh.

»Svetujem Vama, da se poravnata! Vsaka prekliče žalitve in plača svojega odvetnika! Ali sta zadovoljni?«

»Ne, ne, Neža mora biti zaprta!«

»Ne, ne, Jožefa mora biti zaprta!«

»Poravnajta se hitro, sicer obsodim obe.«

Zastopnika sta svetovala Neži in Jožefi, naj se poravnata.

»No, ali bo kaj? Bom videl. Pišite! Jožefa Mrhar, povejte, kako je ime Vašemu možu?

»Gospod sodnik, ni treba, da narekujete; moja stranka se poravna,« je izjavil zastopnik Jožefe Mrhar.

»Moja tudi,« je izjavil zastopnik Neže Lukežič.

»Prav. Ustavljeno po § 46. kazenskopravdnega reda!« je izjavil moj predstojnik in napisal na hrbet obeh zasebnih obtožb. »Zbogom, gospodje, zbogom ženske! Ne pridite mi več s takimi čakarami!«

Stranke in zastopnika so odšli.

Neža in Jožefa sta se držali jezno. Prišli sta iskat pravice, pa sta jezno ugotovili, da pravice na sodniji ni in da se ne prideta nikdar več tožit radi razžaljenja časti.

»Naj prideta v sobo Hrovatin Marija in Mrevljak Štefan! — Tudi zanimiva pravda, gospodje.«

Sluga je poklical in v sobo je stopila tridesetletna žena špičastega nosu in jeznih oči ter ponižen, sklonjen starček, ki se mu je poznalo na prvi mah, da je precej gluh in bolehen.

»Dober dan Bog daj!« je momljal brezzobi starček.

»Milostivi gospod sodnik —« je začela Marija Hrovatin.

»Molčite!« je zagrmel moj predstojnik. »Še preden Vas vprašam, že iztezate jezik.

Čakajte vendar!« — Obrnil se je k Štefanu Mrevljak in ga nagovoril: »Stopite bliže, Mrevljak! Koliko let ste stari?«

Starec je nastavljal ušesa in vkljub glasnemu govoru komaj razumel. Bil je ves preplašen.

»80 let, milostivi gospod sodnik.«

»In se tožite še sedaj!«

»Branim se, nič se ne tožim. Naj povem, kako je bilo! Ona tukaj je moja snaha. Moj rajni sin jo je vzel proti moji volji. Branil sem mu, pa vse ni nič pomagalo. Pravil sem mu, da mu bo slekla hlače, ker sem jo uganil takoj na oči.«

»Lažete!« je zagodrnjala Marija Hrovatin.

»Tiho!« je zavpil moj predstojnik.

»Vse dokažem, kar govorim, le počakaj! — In res se je zgodilo, kar sem ugibal. Pometala je z njim, z menoj, z vso hišo. Moj drugi sin in hči sta odšla radi nje od hiše. In moj pokojni sin Jože — Bog mu daj dobro! — je trpel in molčal, a grizlo ga je, to sem videl. Iz jeze je začel piti in bolehati in pred dvema letoma je umrl. Tik pred smrtjo je bila tale vedno okrog njega.«

»Ni res! Lažete!«

»Le tiho mi bodite!«

»Res je, res. Da bi ne bilo res! — In tako je prišlo, da ji je zapustil v testamentu vse premoženje, otroka Pepica in Ivan pa sta dobila le nujne deleže, ki jima gredo po postavi, po testamentu ne. Ko bi si jaz ne bil izgovoril kota pri hiši, bi tudi ne dobil ničesar.«

»Lažete, lažete!« je zopet zavpila Marija Hrovatin. »Molčite! — Mrevljak, le povejte dalje!«

»Kaj se je nato zgodilo? Poročila se je čez pol leta s Hrovatinom in pustila otroka, revčka, na cedilu. Sodnija me je imenovala za variha; dasi sem star in betežen, ta posel sem prevzel in skrbim zanju in terjam od nje pravice. Ona je pa zadirčna name in me zbada. Zadnjič me je še zmerjala: »Skopuh, sram te bodi!« Polila me je z umazano vodo in me pahnila na tla!«

»Ni res!«

»Držite jezik za zobmi! « je zakričal moj predstojnik.

»Vi ste pa njo razžalili. Dejali ste ji, da nič ne skrbi za Pepico in Ivana, da je rajnega moža pregovorila, da ji je vse zapustil, da je bila prvemu možu slaba žena. Ali je to resnica?«

»Žlahtni gospod sodnik, ne vem, ali je res ali ne. Žalosten sem bil in jokal sem, ko me je polila z vodo in sunila na tla, in lahko sem ji rekel kaj takega. Če bi bilo tudi res, mi je žal. Star sem in ne maram —«

»Dobro, dobro!«

»Ali ji odpustite?«

»Seveda ji odpuščam. Zakaj bi ji ne odpustil, če le ona meni odpusti.«

»Ali Vi odpustite tastu, Marija Hrovatin?«

»Ne odpustim, za vse na svetu ne.«

»Kakor hočete,« se je vtaknil vmes Mrevljakov zastopnik. »Nastopimo dokaz resnice!«

»Kaj dokaz resnice! Ni potreba. Mrevljaka gotovo oprostim, to povem že naprej. Družinske razmere, § 2. kazenskega zakona govori v njegov prilog. Marija Hrovatin, ali odpustite?«

»Ne, nikoli ne!«

»Pišite!« mi je mignil predstojnik. In pisal sem zapisnik, izpovedbe prič in sklepe. Vse je bilo kratko in jedrnato. Dokaza resnice oziroma verjetnosti moj predstojnik ni dopustil. Nazadnje sta govorila zagovornika. Hrovatinkin zagovornik se je trudil v potu svojega obraza, da bi dokazal vse olajševalne okolnosti, ki so prijale njegovi klijentinji, in pokazal starega Mrevljaka kot izzivača.

Med tem govorom je bila Hrovatinka ganjena do solz. Še nikoli v svojem življenju ni čula tolike hvale in tako lepih besedi Mrevljakov zastopnik je govoril kratko, ker je vedel, da bi bile njegove besede brezpomembne.

Moj predstojnik je vstal in obsodil Hrovatin Marijo na 40 K globe, oziroma 4 dni zapora in plačilo kazenskopravdnih stroškov, Mrevljaka Štefana pa je oprostil vsake krivde in kazni. Utemeljeval je svojo sodbo s tem, da po izpovedbi prič Mrevljak ni bil pri pravi zavesti, ko je izustil razžaljive besede, deloma je pa grajal kot tast početje svoje snehe, v kar je opravičen.

»Ali ste zadovoljni s sodbo?« je vprašal Mrevljaka.

»Zadovoljen. Rad bi videl, da bi tudi ona ne bila kaznovana. Pa če je hotela tako, naj bo. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.«

»In Vi Hrovatin, ste zadovoljni z razsodbo?« 

»Ne!«

»Prijavljam vzklic radi krivde, kazni in ničnosti glede oprostilne sodbe proti Štefanu Mrevljaku in vzklic radi previsoke kazni glede obsodbe moje klijentinje,« je izjavil zastopnik Marije Hrovatin.

»Dobro! Zapišite! — Zbogom, gospodje!«

Odšla sta zastopnika ter tast in sneha. Radoveden sem bil tedaj, kako razsodi vzklicno sodišče, ali potrdi sodbo ali dopusti dokaz resnice ter izroči zadevo drugemu sodišču in napravi stankam ogromne stroške. — E, pravde so zvite in drage!

Zdaj je atmosfera čista. Gotovo poravnam vse zadeve mirno, ker je soba prazna odvetniških koncipijentov.« 

V razpravno dvorano je sluga poklical Šfiligoja Ivana, petdesetletnega suhega moža s kosmato brado, pijanega razgrajača, in Matevža Berceta, majhnega možica, ki je bil slep na eno oko.

»Zahtevam doktorja, perimejkuši! Kje je moj doktor?« je začel vpiti in razgrajati Šfiligoj.

Moj predstojnik se je ujezil in ga ozmerjal, a pijanec je venomer kričal:

»Doktorja mi dajte! Saj nisem pijan. Kdo pravi, da sem pijan, primejkuši?«

»Počakajte, dam Vam doktorja,« se je predstojnik in vstal. »Kaznujem Vas z disciplinarno kaznijo 24 ur zapora, ker ste prišli vinjeni k razpravi in se tu nespodobno vedete. Ali ste razumeli? Odvedite ga v zapor!«

»Čujte, Berce! Odtegnite tožbo! Kaznovan je že dovolj in drugič bo pametnejši. Na pijančeve besede ni veliko zidati. Lump Vam je rekel, falot. Kaj bo to? Vsi ljudje vedo, da ste poštenjak.«

»Kdo bo plačal priče?«

»Priče ne dobe ničesar. Do Bukovega vrha ni 15 km, obenem pa so vse priče kmetiški posestniki. Po zakonu ne dobe ničesar. Spijte skupaj liter vina, pa bo! — Naj pridejo noter Vaše priče!«

Prišli so vsi trije postarni in zastavni kmetje in se začeli prepirati za plačilo. Ko jim je moj predstijnih zapretil, da jih zapre, če bodo razgrajali in vpili, so odšli in se zaklinjali, da ne pridajo nikdar več pričat.

»Pet jih imamo že pod streho,« je dejal moj predstojnik. »Ura je deseta in pol. Ostale štiri odpravim v pol ure. Gre le za psovke: 'stara pokrivača, škrbasta skleda,lepota lepotica, grdoba grda, tat, rilec rilasti, kruliš in lajaš cele noči kot pes'.«

Klical je par za parom, govril na dušo in sce nekaj časa; če to ni pomagalo, je vpil in robantil in klel, da so se ženske tresle in moški ujezili in odšli. Tako je vse poravnal kratko in dobro. Moj predstojnik se je oddahnil, vstal in mi pripomnil: »Ali nisem hiter?«

»Hitri ste, gospod svetnik!«

»Kazenski sodnik mora biti dober psiholog, pa gre delo izpod rok, kot bi kola namazal.«