Racko - zdravnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Racko - zdravnik
Bogomir Magajna
Pravljica o lutki Lepuški


Racko je tulil vso dolgo noč, da bogpomagaj. In vso dolgo noč ni nič pomagalo, čeprav mu je mama povila v kafro namočen prt okrog lic in glave in, bogpomagaj, čeprav mu je nalila kafro v črno votlino zadnjega zoba. In ker ni nič pomagalo, je rekla mama zjutraj: »Racko, ta zob bo treba izpuliti!« Obupani Racko je privolil. Mama ga je oblekla v nedeljsko obleko, ga prijela za roko in šla na šolsko kliniko, kjer Racko še nikoli ni bil, dasi je že pol leta obiskoval prvi razred.

Ko je Racko tako zamišljeno korakal poleg mame in ogledoval tramvaje in druge take stvari, so ga bolečine kar minevale, v bližini klinike pa so popolnoma prenehale. Zato je Racko predlagal mami, naj bi se rajši vrnila domov. Sedaj ne čuti prav nič bolečine in bi lahko jedel celo sladoled. Mama pa je odgovorila: »Ha, tak strahopetec si? Ne rečem, če bi te zato peljala na kliniko, da bi ti glavo odrezali, potem bi te že bolelo, a tak navaden zob! Poglej!«

Mama je na široko odprla usta in pokazala Racku tri praznine, tri vrzeli v dolgi vrsti belih zob.

»Vidiš, tudi meni so jih drli, pa ni prav nič bolelo, čeprav so bile korenine vsaj trikrat daljše kot tvoje.«

Tako je bil Racko spet pri volji, da si da izdreti zob, in junaško je stopil z mamo na kliniko.

O, tu pa je bilo že vse polno otrok od manjših pa do najstarejših. Celo takih iz četrte gimnazije, ki bodo kmalu vsaj profesorji, kakor je Racku pošepetala mama, so sedeli tam. Racka so zapisali v neko knjigo, potem pa je sedel z mamo na klop poleg neke osemletne tovarišice. Zdelo se je, da je bila tovarišica že večkrat na kliniki, kajti sedela je sama brez mame in se popolnoma brezskrbno ozirala na vse strani.

»Kaj pa tebe pravzaprav boli?« jo je vprašal Racko po kratkem obotavljanju.

»Mene nič ne boli, mali,« je odgovorila osemletna tovarišica. »Jaz hodim samo mazat vrat. Golšo sem imela. Sedaj pa je ni skoraj nič več. Kaj pa tebe boli, mali?«

Racku ni preveč ugajalo, da mu je rekla »mali«. Kljub temu pa ji je pojasnil, kakšne težave je imel ponoči in da je treba izdreti zob. »Ubogi revček! Hej, to te bo bolelo! Ko sem si dala lani izdreti zob, sem od bolečine podnevi videla vse zvezde. Tisti osmošolec, ki tamle sedi, si hodi dret zobe. Boš videl, kako se bo drl!«

Osemletna tovarišica ga je nežno in usmiljeno pobožala po kodrih.

»Seveda, če ti ga bo izdrla zdravnica, bo manj bolelo, kakor če ti ga bo izdrl tisti, ki se tam notri šele uči.«

Racko je na te besede skremžil obraz na jok in milo strmel v mamo, ki je ugovarjala besedam osemletne tovarišice. Toda medtem je bil že na vrsti tisti osmošolec. Kmalu se je iz onega prostora zaslišal pretresljiv krik, zaradi katerega je Racko planil v glasen jok. Osemletna tovarišica ga je sedaj še bolj pomilovalno gledala:

»Se jaz, ki sem ženska, se nisem lansko leto toliko bala, kot se danes ti.«

Racko je požrl obup, zlasti še, ko je videl, kako se je osmošolec prismejal nazaj, pobasal klobuk in šel.

»Kje pa ti pravzaprav stanuješ in kam hodiš v šolo?« je vprašala osemletna tovarišica.

»Jaz stanujem na Opekarski cesti. V šolo pa hodim na Prule.«

»Glej ga! — Saj jaz tudi, pa te nič ne poznam. Gotovo hodiš šele v prvi razred, kajne? Pa si vendar lep dečko.«

»Le pridi v našo družbo. Zbiramo se vsako popoldne na mostu pred Opekarsko cesto. Potem pa dirkamo po cesti med kostanji.«

Sestra v modri obleki je poklicala: »Lija Veselova in Racko Čebohin, naprej!«

»Glej, prav z menoj so te poklicali. Greva skupaj,« je rekla osemletna tovarišica Lija.

Mama, Racko in Lija so torej odšli skozi vrata. Sredi sobe sta stala zdravnica in zdravnik. Racko je plašno pogledal zdravnika, a se je oddahnil, ko je ta poklical Lijo in jo pričel mazati po vratu. Medtem je mama zdravnici povedala, kateri zob je Racka bolel in tudi to, da ni mogel spati vso dolgo noč.

Zdravnica je zasukala Racka sedaj sem, potem tja in ga zaprosila, naj sleče srajco, da mu bo pregledala pljuča. Prinesla je potem neki bobenček in kladivce. Racko se je strašno čudil. Zdravnica je postavljala bobenček sem ter tja po hrbtu in tolkla s kladivcem po njem. Potem si je vtaknila dve cevki v ušesa in ukazala Racku, naj globoko diha. Racko je dihal in dihal in se čudil vedno bolj.

»Tovariš kolega, pridite sem!« je zaklicala zdravnica zdravniku. »Čudovito lep, zdrav in lepo razvit otrok! Vredno bi ga bilo fotografirati!«

Zdravnik je pustil Lijo, ki je sedaj gledala na Racka z velikim spoštovanjem. Stopil je k Racku, mu potrkal nekolikokrat po hrbtu, modro in zadovoljno pokimal z glavo, potem pa ga dvignil in posadil na tehtnico. Nato ga je meril z metrom in neprenehoma modro in zadovoljno kimal z glavo.

»Imate prav! Idealno lepo! Nekaj čudovitega je tako lepo razvit otrok,« je rekel in šel nazaj mazat Lijo.

Potem je moral Racko sesti na visok stol in zmiti usta z neko tekočino, ki je bila prav taka kot črnilo.

»Nič ne bo bolelo,« je resno zaklicala zdravnica in preden je Racko utegnil zatuliti od strahu, so se že zabliskale klešče. Sinile so v usta in, kot bi pihnil, je bil zob zunaj skoraj brez vsake bolečine.

»Ti si res velik junak. Takih junakov je malo. Dam ti sedaj pet piškotov, ki pa jih pojej šele pozneje! — Gospa, tega fantka le še pripeljite k nam! Zal dečko je.«

Racko je ponosno gledal sedaj še namazano Lijo.

»Ti greš lahko z menoj in z mojo mamo. Na piškot! Ko bom jaz velik, bom tudi zdravnik.«

Mame ni bilo doma. Racko je pripeljal z Opekarske ceste vso veliko družbo v stanovanje. Lijinega petletnega brata Binčeta je prav tam sredi ceste začelo neusmiljeno klati pod votlim zobom. Zato so pač odšli domov, kajti Racko je rekel ponosno: »Ta zob bo treba izdreti, kajne, Lija?« In Lija je prikimala.

Racko si je najprej nataknil bel mamin predpasnik, ki je bil obrobljen z nežnimi čipkami. Potem je nalil v kozarec vode in jo pomešal s črnilom.

»Binče, sleci srajco!«

Binče je ubogal. Racko je prinesel pokrivačo z lonca, kladivo iz shrambe in pihalnik izpod peči. Nastavil je pokrivačo Binčetu na hrbet in tolkel s kladivom po njej: bum, bum, bum! — Potem si je nastavil pihalnik na uho

»Binče, dihaj globoko!«

Binče je dihal, Racko je poslušal in zadovoljno kimal z glavo.

»Lija, izvolite priti sem! Čudovito lep, zdrav in lepo razvit otrok! Vredno bi ga bilo fotografirati.«

Lija je pristopila in potrkala nekajkrat Binčetu po hrbtu. Potem je vzela meter s šivalnega stroja in pomerila brata.

»Idealno lepo! Stehtati se boš pa že moral v Zvezdi ali na kolodvoru, kajti za šolsko kliniko si še premlad.«

»Splakni si usta!« je zaukazal Racko in zlil Binčetu vodo s črnilom v usta. V tistem hipu jo je Binče bruhnil nazaj, naravnost v Racka — na mamin predpasnik z nežnimi čipkami.

»Packa!« je zaklical Racko. »Lija, primi ga za glavo in drži ga dobro! Grem po klešče v shrambo!«

»Nikar se ne deri, prosim te! Poglej mojo škrbino, pa me ni prav nič bolelo.«

In Racko je zgrabil s črnimi kleščami Binčeta za zob in silno vlekel. Binče se je prevrnil s stola na tla. Kri se mu je pocedila iz ust. Valjal se je in kričal:

» Joj, joj, joj!«

»A ga nisem izdrl, kaj?« je rekel Racko ponosno in kazal Liji Binčetov zob. Ta ga je s spoštovanjem ogledovala. »Res, izdrl si ga in pravi je. Mislila sem, da boš izdrl kakega drugega. Ta je prav tisti s črno luknjo v sredini.«

Toda Binče se je še vedno valjal po tleh in se neusmiljeno drl iz krvavih ust. Nikakor ga niso mogli pomiriti niti Racko niti Lija niti vsa velika družba, ki je prej napeto opazovala ves prizor. Tedaj je Rackova mama stopila v kuhinjo. Lija je kar odrevenela od strahu.

»Glej, mama, pravi zob sem mu izdrl,« je rekel Račko mami in ji kazal zob. Toda mama je najprej dvignila Binčeta in mu izprala usta. Potem je pogledala izdrti zob in nato svoj zamazani predpasnik. Pa še Rackovo obleko, ki je bila sedaj okrašena s packami, je pogledala.

»Čakaj!« je rekla in nekolikokrat je padlo s plosko roko Racku po tistem mestu, kjer tako zelo boli. In vpričo vse družbe in celo vpričo Lije.

Potem je mama ukazala Liji, naj pelje brata domov. »Ti boš pa doma zaprt celo popoldne,« je rekla Racku.

Racko je žaloval za zaklenjenimi vrati. Neskončno hudo mu je bilo in najrajši bi umrl. Bi že videla mama potem, kaj se to pravi! Ali mar ni izdrl pravega zoba?

Od ure do ure mu je naraščal obup. Trkal in tolkel je s pestmi po vratih, toda mama se za to ni zmenila.

Naenkrat je Racko zaslišal svoje ime. Okrenil se je k oknu in zagledal na drugi strani Lijo. Namigovala mu je, naj odpre okno. Racko je hitro ubogal.

»Prinesla sem ti od doma velik kos potice. Na! Zakaj ne pobegneš skozi okno?«

»Ah, saj veš, da bi bil potem še huje tepen,« je odgovoril Racko in zasadil zobe v potico.

Lija ga je gledala, gledala z velikim občudovanjem, potem pa je zašepetala:

»Racko, ti se nič ne bojiš, ti znaš najhitreje teči po Opekarski cesti, ti znaš dreti zobe in boš zdravnik! Racko, ti znaš vse!«

Racko je zadovoljno pokimal.

»Racko, vidiš, zato sem ti prinesla potice. Jaz te imam rada, čeprav sem mnogo starejša kot ti in hodim že v tretji razred!«

Tako je rekla Lija, a morala je na mah zbežati, kajti odprla so se vrata in prikazala se je Rackova mama. Silno se je začudila, ko je videla, da ima Racko polna usta potice.