Pravljica o lutki Lepuški

← Racko - zdravnik

Pravljica o lutki Lepuški Bogomir Magajna

Racko - vrhohodec →

Rackov stric Jaka je zelo rad pripovedoval mladini pravljice, legende, zgodbe in kaj podobnega. Naj je bil sneg, naj je bil dež, naj je bila toča, ali pa vroče sonce — nič ga ni oviralo. Vsak teden jo je primahal na Opekarsko cesto. Pa saj je Opekarska cesta med najlepšimi v Ljubljani. Ne konca ne kraja je ni, med dvema velikima rekama, med Ljubljanico in Malim grabnom poteka in marsikaj zanimivega je videti na njej.

Med najzanimivejšimi pojavi te ceste pa je bil stric Jaka. Kadar je prišel čez Prulski most in stopil na Opekarsko cesto, že so mu otroci drveli naproti, vsi od samosrajčnikov pa do tistih, ki so že obiskovali peti razred.

»Stric Jaka gre, stric Jaka gre!« so klicali in hiteli k njemu, se mu obešali za roke, mu preiskali žepe, v katerih je bilo vedno nekaj vrečk bonbonov. Potem so ga med krikom in vikom peljali na dom" Rackove mame.

Komaj je stric Jaka pojedel klobaso, ki mu jo je skuhala Rackova mama, in zvrnil vase še kozarček slivovke, že je moral začeti pripovedovati otrokom. Po navadi ga ni bilo treba dosti prositi in je začel kar sam od sebe. Vedel pa je dosti, dosti. Že po pleši se mu je poznalo, da marsikaj ve in da je marsikaj doživel na tem širnem svetu. Poleg tega je prebral dosti knjig in še sam je pisal zgodbe v časopise in v Naš rod.

Pa je prišel stric Jaka tudi po burni dogodivščini, ko je Racko drl zobe, na Opekarsko cesto. Racko mu je vljudno predstavil svojo novo prijateljico Lijo. Stric Jaka ji je stisnil roko in rekel:

»Zdi se mi, da si resno in dobrosrčno dekle in da si bova še dobra prijatelja.«

Potem je moral pojesti klobaso, zvrniti vase kozarček slivovke in že je začel pripovedovati. Ta dan pa je povedal pravljico o lutki Lepuški, godila pa se je pred vojno:

Najprej je bila lutka Lepuška velik kup belega voska, ki so ga ustvarile čebele iz tisočerih rož. Trije umetniki so sklenili ustvariti iz tega kupa najlepšo deklico vsega mesta. V stekleni dvorani so delali noč in dan ob zlatem soncu in ob srebrni luni. Ustvarili so trup, ustvarili so ude in glavo. Na glavo so naslikali črne lase, v obraz so vdolbli usta in vsadili vanje dve vrsti svetlih zob. Nato so pobarvali ustnice živordeče in se naposled lotili oči. Obrvi, trepalnice in zenico so obarvali črno kot noč, šarenico pa sinjo kot dan.

»Kako živo gleda, kako ji dehti rdečica na licih, kako rdeče ji žarijo ustnice!«

Poskakovali so od veselja pred njo. Dali so ji ime Lepuška.

»Najlepša deklica, kar smo jih kdaj ustvarili, je Lepuška,« so rekli.

Od vseh strani so prihajali trgovci, da bi kupili Lepuško. Ponujali so dosti denarja, toda:nihče dovolj, dokler se ni prikazal mlad trgovec in plačal trem umetnikom sto tisoč dinarjev za lutko Lepuško.

Umetniki so imeli sedaj toliko denarja, da so se lahko veselili in rajali celo dolgo leto. Z žalostjo so se poslovili od Lepuške, a rekli so si: »Kaj bi, saj se gotovo še vidimo. Te, ki smo jih ustvarili z dušo in srcem, tako ne bomo pozabili nikdar.«

Veliki trgovec je velel postaviti lutko Lepuško v najlepše in največje izložbeno okno svoje trgovine, v okno, mimo katerega je hodilo vsak dan in vsako noč vsaj pet tisoč ljudi. Rekel pa ji je poprej: »Lutka Lepuška, oblačil te bom v najlepša oblačila. Vsako jutro, vsako opoldne, vsak večer, vsako noč, vsako pomlad, vsako poletje, vsako jesen, vsako zimo te bom ukazal obleči drugače. Ti si najlepša deklica, kar sem jih kdaj videl. Ob tebi se bo ustavila vsaka bogata gospa in bo hotela imeti tako obleko, kot jo boš nosila ti. K meni bodo prihajale in govorile: »Hočemo imeti tako obleko, kot jo nosi lutka Lepuška, da bomo vsaj približno tako lepe, kot je ona.«

Bila je pomlad. Oblekli so v jutru lutko Lepuško v belo tančico, okrašeno z rdečimi rožami — kakor pomladanska jutranja zarja, ki se razprostre nad vrtom — in jo postavili v izložbo. V oknu pa je tedaj že stal gospod z okroglim črnim cilindrom, s pisano ovratnico, s črtastimi hlačami. Silno je ostrmel, ko je zagledal lutko Lepuško poleg sebe. Začuden nad toliko lepoto ni mogel ziniti besedice. Bilo je, kakor da mu je otrpnil glas v grlu. Le široko je gledal ves nem od občudovanja.

Lutka Lepuška je to takoj opazila, a se je prezirljivo obrnila od njega in se zagledala na cesto. Hipoma se je zbralo pred izložbo na stotine ljudi. Vzklikali so in jo občudovali: »Niti gozdna vila ni tako lepa kot lutka Lepuška.« Truma žensk je pohitela v trgovino: »Tako obleko hočemo imeti, kot jo ima lutka Lepuška, da bomo vsaj približno tako lepe kot ona!« so zaklicale. Trgovec je prodal tri zaboje pomladnih jutranjih oblek.

»Tako si lepa, da kar mamiš ljudi,« je zaječal gospod poleg nje. »Rad bi te imel za ženo, lutka Lepuška!« Ona pa ga je le zaničljivo pogledala od strani: »Jaz sem zato tu, da me občudujejo ljudje. Mene so ustvarili trije največji umetniki. Jaz sem najlepša deklica vsega sveta. Ti pa misliš, da bom tvoja žena?« — Gospod je hotel potrt skloniti glavo, pa mu je tilnik kar otrpnil. Le žalostno je gledal na lutko Lepuško.

Opoldne so jo oblekli v zeleno obleko, poslikano z rdečimi in višnjevimi češnjami. In zopet se je zgrnila nova truma na cesti pred steklom. Zale gospodične so hrepeneče vzklikale po taki obleki. Gospodje pa so vzdihovali: »O, da bi imeli tako deklico!« — Trgo¬vec je zopet prodal tri zaboje opoldanskih pomladnih oblek.

Zvečer so oblekli lutko v temno modro svilo, obrobljeno s temno rdečim trakom. Ta svila je v slapu valovala navzdol kot temno modro večerno nebo, ki se ga sonce še dotika z rdečim poljubom. Ljudi se je polastilo nepremagljivo koprnenje po taki lepoti: »Noben večer ni tako lep kakor ona,« so rekli. »O, da bi se mogli sprehajati s tako deklico v pomladno večerno obzorje.«

Mož poleg lutke je sedaj samo še tarnal: »Joj, joj, Lepuška, joj, joj!« Trgovec pa je prodal tri zaboje pomladnih večernih oblek.

Potem pa je hipoma zasijalo okrog nje sto svetlih žarnic, tako da je tudi sama Lepuška ostrmela od presenečenja in navdušenja. Se bolj pa je strmela, ko je vsa ulica na desno in levo od nje zažarela v nedogled v tisoč lučeh in se ji je zazdelo, da so visoke palače iz samega zlata.

Tedaj je bila lutka Lepuška oblečena že v težak črn žamet, posut z zlatimi zvezdicami. Njen obraz, vrat in roke pa so sijali v mehki rdečini žarnic. Ob oknu se je ustavila nepregledna truma. Celo možje so prodajali zijala: »O, ko bi imeli tako ženo,« so vzdihovali. Sami so odhiteli v trgovino in pokupili vse obleke za svoje žene, da bi bile vsaj približno tako lepe kakor lutka Lepuška.

Možu poleg nje so otrpnile oči od začudenja in srce zaradi vzdihovanja. Lutka Lepuška pa se je vsa razigrana zastrmela v visoko nebo nad zemljo. Celo mesec se je ustavil za eno uro na svoji dolgi poti in zastrmel vanjo.

Lutka Lepuška — najsrečnejša deklica vse dežele! Njena slava se je širila iz dneva v noč, iz noči v dan. Iz vsega mesta so se zgrinjale množice. Vsak si jo je želel videti vsaj enkrat na dan. Fotografi so se postavili pred okno in jo slikali. Njena slika je prišla v vse velike liste. Pod njo pa je vedno stala napisana neka pesem, ki jo je zložil najboljši pesnik tistega mesta:

Če lepo obleko imeti želite, le hitro k lutki Lepuški hitite!

In tako je zaslovela ne samo v mestu, ampak tudi po vsej deželi. Z vseh strani dežele so prihajali trgovci v mesto kupovat tako obleko, kakršno je nosila lutka Lepuška. Trgovec pa ni vedel, kam bi spravljal denar, ki se je vedno bolj kopičil v njegovih blagajnah.

Umetniki, ki so ustvarili Lepuško, so prihiteli včasih po polnoči k njej na obisk. Sneli so klobuke in se globoko poklonili: »Ti si kraljica jutra, poldneva, večera, noči; ti si naša kraljica. Mi trije te ljubimo, ti hčerka naših duš. Pozdravljena bodi, lutka Lepuška! Veliko prepoceni smo te prodali. Vsaj trikrat toliko bi nam moral dati trgovec zate. Saj nisi kot tisto strašilo, ki poleg tebe stoji in ne mara zaspati niti ure. Tako te gleda, kakor da je padel z lune.«

Na vso moč so se krohotali možu. Z njimi se je krohotala tudi Lepuška. Mož poleg nje pa se je skoraj onesvestil od sramu in jeze in grenko je v svojem voščenem srcu zavidal tri umetnike, ki jih je lutka Lepuška ljubila. Umetniki pa so se prijeli za roke in tisto in še marsikatero noč zaplesali pred Lepuško kolo njej v čast.

Prišlo je poletje in je bila lutka Lepuška kraljica poletja, kot vila ob reki, kot cvetka na travniku, kot rumeni metulj, kot godba na vrtu, kot zlato, pekoče sonce.

In prišla je jesen in je bila lutka Lepuška kraljica jeseni, kot zrelo sadje, kot rumeno grozdje, kot sladko opojno vino. Vse bogate deklice in gospe mesta in vse dežele so si jo izbrale za vzor. Vse ceste, vsi trgi, vsa zabavišča so se krasila z oblekami lutke Lepuške. Mož poleg nje je postal že ves rumen od same nesreče in srčne bolečine. Trgovec je kupil vso ulico novih hiš in se vozil na zabave v najlepše kraje sveta. Umetniki pa so zapravljali zadnji tisočak.

Potem je prišla zima. Že tri dni in tri noči so drvele snežinke mimo okna, v katerem je stala lutka Lepuška, in še nikakor niso hotele nehati padati. Lepuška je bila odeta v težko belo krzno, ki je veljalo mnogo tisoč dinarjev. Tesno je bila zavita vanj in ni čutila nobenega mraza.

Tisti večer pa se je pripetilo nekaj čudnega. Lutka Lepuška se je vsa preplašena ozrla na cesto. Tik pred oknom je stalo revno dekletce, oblečeno v tenko, borno, raztrgano obleko in strmelo lutki Lepuški v obraz. Iz oči so otroku, ki je ves trepetal v mrazu, lezle debele solze na premrla lička.

»Kdo je to, ki stoji tu pred oknom?« je zašepetala preplašena lutka Lepuška možu poleg sebe. Ta se je drobno nasmejal, potem pa je pripovedoval: »To je človek iz predmestja. To je tako imenovani ubogi človek. In teh je na tisoče. Delajo, noč in dan delajo, pa nimajo kaj jesti in v zimi jih zebe. Pride mraz, ki vlada v zimi onkraj okna — ti ga ne poznaš — in tak ubog človek se ves trese. Ubogi človek bi ne mogel nikdar kupiti takih oblačil, kot jih nosiš ti. Saj še jesti nima kaj.«

»Kje si to zvedel?« je zopet zašepetala lutka Lepuška, v kateri je začelo umirati veselje in se ji je žalost risala v oči.

»Mene so naredili v tovarni,« je nadaljeval mož. »Mene niso ustvarili umetniki pri soncu in pri luni kakor tebe. Mene so morali narediti taki ubogi ljudje v tovarni. Gledal sem njihove upadle obraze, poslušal njihove tožbe in vem vse.«

»Toda ali jim oni drugi ljudje, ki prihajajo v trgovino, nočejo pomagati? Zakaj jim ne dajo jedi in oblek?«

Mož poleg Lepuške se je grenko zasmejal. »Nočejo dati. Glej sedaj!«

Bedno dekletce je stopilo proti širokim vratom. Plašno je pritisnilo na kljuko in se znašlo sredi trgovine, v kateri je sijalo tisoč žarnic. Počasi je dvignilo ročice kvišku in zastrmelo s solznimi očmi v mladega trgovca.

»Jaz in moja mamica... Daj mi denarja!«

Trgovec je stopil k dekletu in ga odrinil skozi vrata nazaj na cesto. Potem je zaklel. Na svetlem podu so se poznali blatni madeži raztrganih čevljev bednega otroka.

Lutka Lepuška se je skoraj zvrnila v naročje možu poleg sebe, tolika žalost ji je stopila v dušo.

»Nočem več živeti!« je vzkliknila.

Bedno dekletce se je zgrudilo na cesti pod oknom. Pridrvel je stražnik in pridrvel je neki voz. Vanj so položili dekletce in zbežali nekam daleč po cesti.

»Kam jo peljejo?« je zaječala lutka Lepuška.

»V mrtvašnico,« je odgovoril mož poleg nje.

Tisto noč so prišli trije umetniki v trgovino. »Mi nimamo denarja. Mi smo prepoceni prodali lutko Lepuško. Mi hočemo še denarja!« so zaklicali trgovcu. »Lutka Lepuška ti nosi srečo. Mi hočemo denarja!«

Trgovec pa se je silno razjezil. »Moja trgovina ni za berače in za vas. Poberite se na cesto in izginite mi izpred oči!«

Umetniki so se razsrdili, planili so k izložbi, dvignili lutko Lepuško in jo treščili ob tla. Daleč v kot se je zakotalila glava. Lutka Lepuška je v hipu umrla.

Trgovec je prebledel. Umetniki so se zakrohotali:

»Razbili smo ti srečo. Kmalu bo splahnelo tvoje bogastvo.«

Trgovec je ves besen poklical stražnika. Trije umetniki so korakali v zapor. V izložbi pa je žaloval rumeni, voščeni mož za mrtvo lutko Lepuško.