Punčka se je vrnila (1951, daljša)
| ← Punčka se je vrnila (1951, krajša) | Punčka se je vrnila (1951, daljša) Vera Albreht |
| |||||||||||
Vesela igra v štirih slikah
OSEBE
Punčka
Psiček Pazi
Mucek Črnulček
Veverica Švigec
Žaba Kvaka
Petelin Kikelj-Kokelj
Putka Tutka
Volk
1. slika.
/Hišica na deželi. Punčka se pripelje na počitnice. Avto se ustavi. Pritečejo stari znanci./
Psiček Pazi:
Zdaj vendar enkrat si prišla!
Tako je prav, tako je prav!
Ker hiša prazna je bila,
sem žaloval, sem žaloval …
Punčka:
O, stari Pazi, bodi zdrav!
Spet skupaj sva –
Pazi:
Hov, hov, hov, hov!
Mucek Črnulček: /se ji dobrika/
Zaprta vrata so bila
ves zimski čas -
a ko pomlad je k nam prišla,
sva tu na pragu čakala
Pazi in jaz…
Punčka:
Črnulček dragi –
Mucek:
Mrmrmjav!
Punčka:
Saj bil si lani še otrok!
Cel korenjak si zdaj postal
od glave pa do nog!
/Veverica skoči z veje Punčki na ramo./
Punčka:
Moj Švigec! Kaj me še poznaš?
Kako si zimoval?
Joj! Kakšen repek že imaš!
To znak je, da si zdrav.
Veverica:
♫ Zdaj sem, zdaj tja,
zdaj sem, zdaj tja,
po smrekah se podim.
Če ni snega,
če ni snega,
kar radostno živim.♫
Petelin: /priteče zasopljen/
Kikiriki, kikiriki!
Si Punčka ti? Si Punčka ti?
Kadar zagledajo oči -
………….nečitljivo ………
………….nečitljivo ………
Punčka:
O, Kikelj-Kokelj, kje pa si
in tvoja ženka Tutka?
Mar v gnezdu piščeta vali?
Petelin:
Počakaj dva trenutka!
Veverica:
Tam po stezici že hiti,
glej, glej, kako se ji mudi!
Punčka:
Saj teče kakor zajček!
Psiček:
V rumenem kljunčku pa drži
za našo Punčko jajček –
Putka:
Ko, ko, ko, ko,
le vzemi to,
pravkar sem ga iznesla.
Potiplji, saj je še gorkó,
v dar sem ti ga prinesla.
Mucek:
V skodeli mlekca zate imam –
Veverica:
Še lanskih lešnikov ti dam –
Punčka:
Prijateljčki, o, hvala vam!
Lepo ste me sprejeli!
Ko se umijem, počesam,
nemudoma se k vam podam.
da bomo vsi veseli.
Petelinček:
Da bomo vsi veseli!
/Punčka odklene vrata in gre v hišico./
Psiček:
O, srečni čas,
ko se med nas
je Punčka povrnila!
Da ji bo prav,
jo bom varoval
kjerkoli bo hodila.
Mucek:
Da v noči sladko spala bo,
bom miške polovila –
Putka:
Da se močnó zredila bo,
bom jajčeca nosila –
Veverica:
Da kakor srna urna bo,
se z mano bo podila –
Petelin:
A jaz zapojem ji glasnó,
ko se bo prebudila -: Kikiriki!
Vsi:
Glavna pesem
O, srečni čas,
ko se med nas,
je Punčka povrnila!
Žaba: /priskaklja/
Kva, kva, kva, kva
je res doma? Je res doma?
Psiček:
Prepozno, žaba, si prišla,
pravkar se bo umila -
Žaba:
Pazila sem, veš, kar se da,
da ne bi z vedra zlila.
Prinesla Punčki sem vodé
iz najčistejše luže -
Daj, snami breme mi z ramé
in jo pokliči, kuža!
Psiček: /trka na vrata hišice/
Punčka, odpri! Punčka, odpri!
Še nekdo zunaj čaka,
v čebriček vode si nalij,
prinesla jo je Kvaka.
Punčka: /odpre okno/
Odprem naj hišico, zakaj?
Saj nisem še umita -
Počakaj le trenutek vsaj,
da stečem do korita –
Psiček:
Prinesla žaba je vodé,
za tvoj obrazek in zobé,
da se boš v njej umila –
Punčka:
O, moja dobra žabica,
takoj odprem ti vrata!
Saj si kot skrbna babica,
kako si vendar zlata!
/Vrata se odpro, čuje se pretakanje vode./
Žaba:
Kvak, kvak, kvak, kvak,
tovor težak
je s čistih mlak,
brez vseh navlak.
Obrazek tvoj,
bo še nocoj
rdeč kakor mak,
kvak, kvak, kvak, kvak.
/Punčka odide v hišico, vsi pojejo./
Vsi:
Refren:
O, srečni čas,
ko se med nas
je Punčka povrnila!♫
2. slika
/Iz hišice se čuje, ko se punčka umiva. Kmalu se odpro vrata./
Punčka
Zdaj počesana sem skrbnó,
ročice so mi čiste -
Kdo mi zavezal pentljo bo?
V tej stvari spretni niste.
poskusi, Petelinček, ti,
do tal se bom sklonila,
kot tvoja roža naj blesti
na moji glavi svila!
Petelin: /poskuša/
Tok, tok, tok, tok,
sem trdih rok,
še zavozljam
jo razcefram,
ne gre v račun
mi ostri kljun.
Žaba: /poskuša/
Kvak, kvak, kvak, kvak,
posel težak:
preveč drsi.
preveč polzi,
kva, kva, kva, kva.
Kdo zna, kdo zna?
Veverica:
Poskusim jaz,
zakrij obraz,
da ti ga ne razpraskam,
kar s krempeljci
jo zavozljam,
saj se ti rad polaskam.
Punčka:
Če splezaš, Švigec, na glavó,
bo morda šlo, bo morda šlo?
Veverica:
Ne znam, ne znam,
da zavozljam.
Res me je sram,
res me je sram…
Žaba:
Kva, kva, kva, kva,
kdo zna, kdo zna?
Mucek:
Jaz jo gotovo zavozljam,
ker v teh rečeh sem spretna,
s klobčičem večkrat se igram -
stvar ni tako umetna!
/Poskuša./
Jo že imam, jo že imam!
Že sem jo pretaknila!
V metuljčka ti jo naravnam.
Tako! Prav kakor krila.
Punčka:
Najlepša hvala, mačica,
res, spretna si od sile!
Ta tvoja črna tačica,
mehkejša je od svile!
Prijetna zdaj sem na pogled,
umita in počesana,
pripravila bom še obed,
vsem je potrebna hrana.
Kdo izmed vas pomagal bo?
Putka:
Jaz zrnje bom zbirála –
Veverica:
Jaz bom zamesila testo
in ga v pečico dala –
Petelin:
Jaz pazim, da se ne prižgè –
Žaba:
Zakuham, kadar krop zavrè –
Putka:
Jaz kavico bom zmlela,
tako, kot boš želela.
Psiček:
Jaz v temno hosto se podam,
nabiral bom polena,
nositi v gobčku drva znam –
Mucka:
Jaz tudi nisem lena!
Vse dimnike omela bom,
da se ne bo kadilo,
sicer bi še pogorel dom,
ker saj je že obilo.
/Čuje se, kako si pripravljajo hrano./
3. slika
/V kuhinji cvró in pekó, tolčejo in meljejo./
Punčka:
Daj v lonček ščepec še soli –
Petelinček:
V pečici nekaj se smodi –
Žaba:
Joj, juha bo skipela!
Putka:
Potegni vendar z ognja stran!
Veverica:
Kadi se že zabela!
Mačka:
Pokusi, močnik je neslan –
Punčka:
Je kavica zavrela?
/Čuje se zvonenje./
Putka:
Kaj res se že v mrak/noč nagiblje dan?
Punčka:
Na moč bom pohitela!
Pogrnil, Švigec, mizo boš.
kot je pri nas navada,
daj žlico, vilice in nož –
/Veverica vrže ves pribor po tleh./
Saj vse iz rok ti pada!
Veverica:
Ta stvar za naše ni roké,
preveč se je bojimo,
nožiček naš, to so zobjé,
jed v krempeljcih držimo.
Punčka:
Nabrušen nož – nerodna stvar!
Kako sem se zmotila!
Res, kaj vam nožev, vilic mar?
Vse bom jih zaklenila.
Veverica: /postavlja krožnike./
Dva zobka imam, a jih ne dam,
za nožev sto, za nožev sto …
Mucka:
Jaz prav tako, jaz prav tako
in moj tovariš psiček:
zobovje najino ostró
in rožnati jeziček –
so naš pribor za vsako jed,
za trdo kost, za sladki med…
Petelin:
Jaz nimam zob, jaz nimam zob,
le kljun in perutnice,
res zobljem rad, a nisem skop,
pokličem še družice –
če najdem kaj, vse razdelim,
da svoje putke zveselim…
Žaba:
Široka moja usta so,
v njih zobkov ni, v njih zobkov ni –
če jih odprem, pa vse požró,
kar prileti mi pred oči …
Punčka:
Postregla bom kot vem in znam,
vsak naj si prostor vzame,
na izbiro dam, vse kar imam,
kar hoče kdo, naj vzame!
Mucka:
Jaz kavice - lok, lok,lok, lok.
Psiček:
Jaz juhice - cmok, cmok, cmok, cmok.
Petelinček:
Pogačice – tok, tok, tok, tok.
Putka:
Jaz rezancev – kok, kok, kok, kok.
Veverica:
Kolaček trd – škrt, škrt, škrt, škrt.
Žabica: /zakriči/
Ojej! Polila svež sem prt!
Punčka:
Prtiček? Res je, kaj bi z njim?
Nikar ne joči, Kvaka!
Operem ga in posušim.
tvoj dom je vendar mlaka!
/Čuje se natakanje vode./
Petelinček:
Požirek vode še v moj kljun –
Veverica:
Le kapljo bom kanila –
Žaba:
Izpila bi je cel tolmun –
Veverica:
Saj boš še utonila!
Žaba:
Le brez skrbi, le brez skrbi!
Tvoj žametni kožušček
se vsake kapljice boji,
moj ljubi jo trebušček.
Punčka:
Kozarček še izpijem jaz,
tako! Vsem lepa hvala!
Očistim zobke in obraz,
potem pa bom zaspala.
← Štiri verzi za lahko noč
/Punčka leže, vsi tiho zapojejo./
Uspavanka
Le zaspančkaj, Punčka mala,
zvezdica se je prižgala,
kmalu se bo utrnila,
ptičko v veji prebudila.
Luna že na nebu vstaja[1],
žejna v vodi se napaja,
ribica bo zaveslala,
v mesečini se skopala.
Le zaspančkaj, Punčka mila,
ko se zjutraj se boš zbudila[2]
boš k obrežju[3] pohitela,
zlato ribico ujela...
Vsi:
O, srečni čas,
ko se med nas
je Punčka povrnila!
4. slika
/Živalice gledajo spečo punčko./
Mucka:
Zaspala je –
Psiček:
Pst! Tiho vsi,
da se ne bo zbudila –
Mucka:
Kako prijazno se drži –
Psiček:
Zdaj se bo odpočila –
Petelinček:
Rdečo pentljo ima v laseh –
Žaba:
Z lic ji odseva zdravje –
Psiček:
Jaz ležal bom kraj nje na tleh –
Petelin:
Jaz se povzpnem nad zglavje,
a če nevarnost vam preti,
vas moje petje prebudi – kikiriki!
Vsi:
Pst!
Da se punčka ne zbudi!
Veverica:
Če v hišici ne bo kaj prav,
skočila hitro bom na krov –
Petelin:
Spustimo samo žabo,
ker ona ni za rabo!
Žaba:
Za rabo nisem? To ni res!
Petelin:
Boš tiho! Ne regljaj nam ….nečitljivo…!
Žaba:
Tvoj, Kokelj, žali me zasmeh!
Če se napihnem kakor meh –
in se zaderem: kak, kvak, kvak,
se me prestraši vsak junak!
Putka:
Ostane naj! Ko, ko, ko, ko.
Le da ne bo regljala!
Če kvakala bo preglasnó,
jo z metlo bom nagnala!
Žaba:
Molčala bom vso noč ko smrt,
le zjutraj bom skočila
in potegnila z mize prt,
v rosici ga izmila.
Petelin:
Če je takó, no, pa naj bo!
Kako se mi že zdeha!
Psiček:
Zaklenil vrata sem skrbnó –
Mucka:
In luknje nima streha …
Putka:
Joj, dremlje se mi že na moč.
Vsem lahko noč, vsem lahko noč!
/Nekaj časa vsi spijo, okrog hiše nekdo voha, priplazi se Volk/
Volk: (zarenči ?)
Kdaj neki vendar je prišla?
Sled pravi, da je že doma,
moj smrček me ne vara –
Zaspala je nemara?
/se ogleduje naokrog/
Pri hiši Pazija več ni,
poteplje se, mrcina,
in Mucek v polju kje lovi,
po mesu me skomina …
/Voha/
Mlado meso, mlado meso,
pečenka slastna Punčka bo …
/Pritiska na vrata/
Ojoj! Zaklenjena je dver!
V trenutku bo razklana!
Mar nisem Volk, strašanska zver,
močnejši od Krpana?
(poskuša vdreti vrata)
Psiček: /skoči pokonci/
(zarenči) Si Čul?
Mucek:
Nič, nič, kar pojdi spat,
vse se ti je sanjalo –
Psiček:
Nekdo se je polotil vrat –
Mucek:
Počakaj vendar malo –
/Volk stresa znova/
Psiček:
Oho, oho! Joj, kaj je to?
Mucek:
Prebudi Petelina!
Psiček:
Brž, Kikelj-Kokelj na nogé
in tvoja Putka strina!
Mucek:
Nekdo bi Punčko rad ukral!
Psiček:
Zdaj časa ni, da bi še spal!
Mucek:
Naj Švigec v dimnik spleza,
pové, kdo v vrata dreza!
Volk: /lomi vrata/
Bo kaj? Bo kaj?
prav zdaj, prav zdaj,
jih vržem iz tečaja.
Tja in nazaj, (stresa vrata)
tja in nazaj,
kako mi vrag nagaja!
Psiček:
Le brž, le brž, več časa ni,
tramovje poka, se drobi!
Veverica: /kriči s strehe/
Pred vrati Volk strašán stoji,
zgrabil Punčko bo z zobmí,
zgrabil Punčko bo z zobmí!
Psiček:
Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup,
vsi zaženímo bojni hrup!
Petelinček:
Kikiriki, kikiriki,
z vodó ga žabica polij!
Putka:
Koko, koko, koko, koko,
skoz špranjo vtaknil je nogó –.
Mucka:
Vsak čas se k nam priklati!
Petelin:
Pripri mu nogo z vrati!
Veverica:
Volk ognja se na moč boji –
Putka:
Zaženem vanj ga iz peči –
/Ga polivajo in obmetavajo z ognjem./
Volk: /zatuli/
Pustite me! Boli, boli!
Psiček:
To vse zato, ker žreš ljudi!
Veverica: /s strehe/
Ušel nam je, beži, beži …
Mucka: /gleda skozi špranjo v vratih/
Iz tac se mu je vlila kri …
Žaba:
Na nitki še mu rep visi …
Tutka:
Ožgana dlaka se smodi …
Petelin:
Mu kaplje padajo z oči …
Veverica:
Izginil je, nikjer ga ni …
*
/Mucka gleda spečo punčko/
Psiček: /ves zaskrbljen/
Se je zbudila?
Mucka:
Trdno spi –
Petelin:
Na straži bomo budni vsi –
Psiček:
O, le zaspite brez skrbi,
Volk si polomil je kosti!
/Vsi spet zaspijo. Godba./
Petelin:
Kikiriki, kikiriki,
že se dani, že se dani!
Konec.
Himna zmage
Pregnali Volka smo od tod,
pošteno ga nabili!
Živ dan bo pomnil ta gospod,
kako smo mu vrnili.
Nazaj ne more, ne naprej,
rešili Punčko smo, juhej,
rešili Punčko smo, juhej!