Pufi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pufi
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič .
Viri: Vera Albreht, Pufi, narisala Melita Vovkova, Ciciban, 1955/56, št. 3, str. 70-71
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pufi je bila majhna rjava psička, na nizkih ukrivljenih nogah, z dolgim gobčkom in mahedravimi ušesi.

Prišla je v našo hišo malo pred prihodom fašistov. Spočetka se je vsa preplašena skrivala pod zofo, po nekaj dneh pa smo jo s sladkorčkom zvabili na dan. Potem je dobila svojo pleteno košarico z blazinico in odejo.

To svoje ležišče je tako vzljubila, da se ga ni smel nihče dotakniti. Zato si lahko mislite, kako je zdivjala, kadar so fašisti vdrli v stanovanje ter prebrskali in prevrnili tudi njeno košarico, če ni morda v nji kaj skritega. Grbančila je svoj gobček in kazala bele zobe, divje lajala in hlastala po zraku, da smo jo vselej morali odnesti, kajti sicer bi zagrabila kakega fašista za škorenj in potem bi jo fašist brez usmiljenja pobil s puškinim kopitom.

Pufi pa je znala fašiste tudi prelisičiti. Ko so nas odgnali v zapore bolniškega oddelka, ji je skoraj sleherni dan uspelo neopaženo smukniti mimo črnogledega karabinjerja, ki je stražil pri vhodu. Pridirjala je po stopnicah v prvo nadstropje naravnost v našo sobo, z zvitim lističem pod ovratnikom. Tako je Pufica postala naša obveščevalka, kajti prijatelji na svobodi so poskrbeli, da smo zvedeli po njej vse, kar smo želeli.

Ko so nas fašisti odgnali v taborišče, je Pufica prišla v tuje roke.

Vendar nas je počakala. Ob vrnitvi v svobodno domovino nas je sprejela z nepopisnim veseljem. Odslej se sploh ni več ganila od nas. Neprestano nam je bila za petami, ker se je bala, da nas ne bi fašisti še enkrat ločili od nje.


Opombe urednice[uredi]

  1. Objavljena je nekoliko krajša zgodba kot je v tipkopisu z naslovom Naša Pufi je poznala fašiste (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, IN = 6811).
  2. Jazbečarka Pufa počiva na Bledu za hišo pod lipo. Pesem o Pufi Naša psička še ni bila objavljena (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, tipkopis, IN = 6795).
  3. Za otroke je Vera Albreht o psičkih napisala pesmi Psiček pri igri (Naš list, Beograd, 1923/1924, let. 4, št. 5, str. 6), Naš Murček (Naš list, Beograd, 1923/1924, let. 4, št. 5, str. 7) in zgodbe Naši psički v Ukrajini (Naš Naš rod, 1931/32, let. 3, št. 3, str. 89-90); Čo, Perun in Muri (1923, Novi rod, let. 3, št. 7-9, str. 114); Čo in drugi (Najdihojca, 1953, let. 2, št. 1, str. 4-5, št. 2, str. 13-14, št. 2 (prav 3), str. 28-29, št. 4, str. 22-23), za odrasle pa pesem Rekviem za psom (str. 30, v: Pelin v srcu, ur. Alenka Župančič, Forma 7 : Ljubljana, 2015.