Prsti
← Zima | PRSTI Blaž Lukan |
Oglje → |
|
PRSTI
PRSTI so zbledeli od mehkobe, volhka polt
Je utrujena in spi. Njiva je preorana in
Grmovje polno šipka. Kožuhi so razgrnjeni
Po tleh in volčje matere tulijo od ihte,
V grapi je doma mir, globoko noč, in noč
Ima prste.
PRSTI in prsti: koža vzdrgeta, pore srkajo
semena, znoj, in veter, ljubimec noči, trosi
semena po koži. Mandlji pokajo od slasti, da
se bliska, trosi se zaglodajo v kost, sapa
zdrsne po koži . . .
SATIRSKI prsti prihajajo iz še globljega
dna, in iz najglobljega sporočila o soli.
Iz soli rastejo prsti morja, in morje je
vendar oče oči! Sol se ob zori strdi in iz
prstov se razprostro plavuti: joj, kako se
takrat dan drsti! Joj, koliko sonc pošlje
takrat morje na vse strani! Sol pa zaspi v
morski zvezdi, tudi globina zaspi, vse zaspi.
PRSTI in prsti: kri odteče v poti in podplate,
groza tišči iz vršičkov (kristali so se pravkar
dobro zapekli), v mleku so ognji, vse se
duši, vozovi na vse strani. . . in prsti
ostanejo sami.
PRSTI so vsak dan bolj rdeči, in rokavica,
spletna iz skalnih žil, tudi.