Prstan
| ← Prijateljem | Prstan Poezije Simon Gregorčič |
Mojim slavilcem → |
| |||||||
Obroček drobni, svetla stvar,
ki skóval te mi je zlatar,
kako se jasno mi blestiš
in glasno k srcu govoriš!
Že jutri te nosila bom,
ko pred oltar stopila bom,
tam dveh stanov mi boš mejnik,
dveh rok, dveh src krepák veznik.
Na prstu boš mi lesketal
in skozi žitje me spremljàl,
pomembe polni ti simbol,
spremnik mi skoz radost in bol.
Bo li usoda mojih dni
bleščeča, zlata kot si ti?
Ni morda tvoj brezkončni krog
le slika mi brezkončnih tog? -
Ti sreče znak nejasen si,
znak vernosti pa krasen si,
zvestost mi čista ko zlato,
in vedno svetla bo ko to.
In naj bo v ognju skušena,
nikdar ne bode rušena,
do groba bode sézala,
ko ti me večno vézala.
Pač mnog je prstan pretesán,
nosilcu bridkih reže ran,
trpina se usmilijo,
okòv tesno prepilijo.
In preobil je prstan mnog,
rad z roke zdrsne zlati krog,
in mnog se zlomi, se zdrobi,
a temu kriv zlatar pač ni.
Moj z rok nikdar ne pade mi -
nihče ga ne ukrade mi,
a stiska naj me še tako,
pritožbe čul ne bo nikdo.
Če kteri prstan kdaj se stre,
to drug pač bo, moj prstan ne;
če moj pa íma biti strt,
ne stre ga drug nihče kot smrt! --