Prijateljem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izobčil res si me kot panteista Prijateljem
Poezije
Simon Gregorčič
Njega ni!
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




Doklèr kraljuje v cvetju zemlja mlada,
doklèr jo greje jasni sončni soj
in zelen gozd je, njiva in livada -
prijazno nam popeva ptičev roj;
ko pa hladnà jesen pri nas zavlada,
ko zemlji pestri rjaví zavoj -
na južne ptički vsi zbeže poljane,
tu v grmih golih redek le ostane.

S prijatelji enako je na sveti!
Njih roj se zvest ti zdi in srčno vdan,
doklèr je sreča tvoja v polnem cveti,
doklèr si slavljen in poviševan;
a ko te sreče sonce neha greti,
ko strt si v prah, od vseh strani teptan -
zbeži ta roj ko ptički lahkokrili,
v sreči zvest, ni zvest ti v časov sili.

Vi taki niste! Kot ste bili zvesti
mi v radosti in sreče jasnih dneh,
ostali v temnih ste mi dneh bolesti,
ko pahnjen sem protivniku v zasmeh;
spremljáli ste me prej po gladki cesti,
spremljáte zdaj po ostrih me poteh,
ostali z mano ste o dobi burni,
ko me tepo viharji hudourni.

Zahrula name je >>nevihta s Krasa<<,
kako morilen, goben dih je njen!
Uboge cvetke mojega Parnasa
vijè, drobi in klesti bič leden;
oropal jih vihar je vsega krasa,
na nje natrosil gosto prah strupen -
na vso to kvar pa še dolži vrtnarja,
češ: >>Cvet otroven narodu podarja!<<

Boga celo iz rož mi hoče ukrasti;
in vendar tudi té so božji dar:
On dal jim kliti je krepkó in rasti
in grel njegove luči jih je žar;
in dobro vem, da niso mu k nečasti,
čeprav za cerkev niso in oltar -
saj kaže vendar sleherna njih črta,
da seme njih iz božjega je vrta!

Krivica ta je v dno me duše spekla,
saj človek sem in rahel čut imam;
a naj me peče, solza ne bo tekla,
naj tare me, upogniti se ne dam;
stal bom ji v bran ko da bi bil iz jekla,
stal sem trdnej, vedoč, da nisem sam:
da v borbi bridki duh bi mi ne klonil,
na vas se, srca zvesta, bom naslonil.

Kedór je sam, lahkó ga vsak zatira,
če sam je, pasti mora še junak;
a kogar broj tovarišev podpira,
pogum mu rase, dasi je šibak,
stoterna moč tako se v slednjem zbira,
iz čete vse za vse močan je vsak:
tako moj duh od vas moči dobiva,
ves vaš pogum se v dušo mojo zliva.

Zato z veseljem nove spet cvetove
zasajal bom od vas krepko podprt,
gojil skrbno vse žive bom jih dnove,
pri delu naj me najde bleda smrt!
A Bog sovražne krôti mi vetrove
in blagoslovi moj samotni vrt,
da cvetje krepko mi rodi in zdravo,
prijatljem na radóst, domovju v slavo.

A vi, prijatelji, ki ostali zvesti
ste mi celo v nesreče dneh,
ko nežni cvet nevihte srd mi klesti
in stelje ga brez milosti po tleh –
vi vsi, kar vas živi mi v slednjem mesti,
kar vas živi mi v slednjem mesti,
kar vas živi mi v trgih in vaseh,
ohránite vselej srcé mi verno,
a Bog zvestobo plati vam stoterno!