Prodana dečla

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trije bratje in škratelj Prodana dečla
Lojze Zupanc
Kako je nastala gora Rogatec...
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V mlinu ob Rogačnici je živel skopušni mlinar, ki bi za denar prodal še dušo: Imel je takšno lepo hčer, da lepše dečlice ni bilo v Zadrečki dolini. Nič čudnega, če so vsak dan prihajali snubači v mlin, da bi zasnubili dekle. Debeli mlinar pa je vsakemu odgovoril:
»Mojo dečlo bo dobil za ženo tisti, ki bo imel toliko zlata, da bo mene odtehtal z njim!«
Toliko zlatnikov pa ni imel niti gorogranski knez, ki je bil največji bogataš v Zadrečki dolini, kaj šele zadrečki drvarji in logarji, lovci in oratarji, ki o zlatnikih niso niti sanjali.
Mlinarjeva hčerka pa je bila vsak dan lepša. Rada bi se omožila, a oče je vse snubce odganjal od hiše.
Nekega dne pa je hčerka zajokala:
  »Oče, po vaši volji se ne bom nikoli omožila! Toliko zlata, kolikor ga zahtevate zame, nima niti gozdni škrat.«
»Pa če pride pote tudi gozdni škrat, njemu te bom prodal, če bo bogat!« je v odgovor zagodrnjal lakomni mlinar.
To pa je slišal gozdni škrat, ki je prebival v bližnjih hostah Menine planine. Bil je majhen in bradat, toda zelo bogat, saj je imel v osrčju Menine planine skrit srebrn in zlat zaklad. Še isti dan si je naložil na grbačo zlato kepo, ki je bila večja kakor on, da je komaj prisopihal pred mlin ob Rogačnici.
»Hej, mlinar! Venkaj pridi! Prišel sem snubit tvojo lepo hčerko! Glej, prinesel sem ti kepo zlata, ki je težja kakor ti!«
Ko je na njegov klic mlinarjeva hčerka pogledala skozi okno, se je ustrašila bradatega in pritlikavega snubca.
»Oče, tega že ne maram za moža!« je zajokala. »Majhen je in bradat!«
»Naj bo majhen in bradat, zato pa je bogat!« si je mlinar mel roke, ko je na škrateljnovi grbi videl zlato kepo.
In škratelj je postavil zlato kepo na nasprotni konec deske. Četudi je bil mlinar debeluh in težek kakor medved, je bil še prelahek za težko zlato, ki je potisnilo svoj konec deske na zemljo, da je mlinarja kar vrglo v zrak.
»Hej, še težje je zlato ko jaz!« je kričal lakomnik in veselo ploskal z rokami, veseleč se, da bo hčer drago prodal.
Takrat pa je gozdni škrat brcnil zlato kepo z deske, da se je zvalila v tolmun Rogačnice, mlinar pa je zgrmel navzdol s takšno silo, da se je živ vdrl v zemljo.
»Mar mi je za ženo!« se je zarežal škrat. »Ti kar vzemi tistega, ki ti je všeč!« se je poslovil od dečle ter izginil v temne hoste Menine planine.
Zdaj se je mlinarjeva hčerka lahko poročila s komer je hotela. Za moža je vzela hlapca, ki je bil postaven dečko, delaven pa tudi kakor mravlja.
Zlata kepa pa še zdaj leži v tolmunu pod Rogačnico. Našel jo bo tisti, ki bo tako močan, da bo premaknil veliko živo skalo, ki je zajezila Rogačnico za mlinom, in sproti popil slap, ki teče čeznjo.