Pripovedka o ptiču vedomcu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pripovedka o pastirju Pripovedka o ptiču vedomcu
Matija Valjavec
Rojenice sodiju svetemu Matiju
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč sta bila berač in beračica. Dobila sta sinčka, pa sta bila tako revna, da ga nista mogla preživiti.

Kaj naj storita? Oče misli in jo nazadnje zmisli, za katero meni, da bo najbolj prava. Gre, dobi list, dobi tinto, dobi pero, spiše pismo in nese mlado dete v škofijsko cerkev, glavno v mestu. Položi dete na oltar, ga dene na mašne blazine, ga odene s cerkvenimi oblačili in kožuščkom pižmovke.

Na vrhu je bilo pismo, na katerem je pisalo: »Svetlemu cesarju!« Znotraj pa je bilo zapisano:

»Svetli cesar! To dete, ki leži na oltarju, ti je poslano od nebes. Imenuj in krsti ga za Škandra in zredi ga po cesarsko kakor lastnega sina. Dete bo zraslo in bo mogočen gospod na zemlji. To ti zapoveduje in izroča gospodar v nebesih in na zemlji, kralj vseh kraljev, gospod vseh gospodov.«

Tako je pisalo v pismu. Oče je šel iz cerkve in nihče ga ni videl priti v cerkev, ne oditi iz cerkve.

Ko pride cerkovnik v božji hram, najde dete na oltarju. Gre k škofu in mu pove. Škof pride v cerkev, vidi dete, vidi list, ga vzame in prebere. Ko je prebral pismo, odnese dete naravnost k svetlemu cesarju. Cesar prebere, in reče dete krstiti in ga imenovati Škander. Vzame otroka k sebi in ga redi kot lastnega sina. Poučuje ga v vseh rečeh, ki jih morajo vedeti kralji in vladarji.

Ko je dete zraslo do mladeniča, je cesarja jelo skrbeti in težko mu je delo, da bi bil cesar namesto njegovega sina tujec. Tudi cesarjevega sina je to strašno grizlo, še huje kot njegovega očeta, dozdajšnega cesarja. Skušal ga je spraviti izpod nog, pa mu je vselej spodletelo. Vsi, kar jih je bilo okrog cesarja, so morali svetovati, kako storiti, da bo naslednik sin in ne rejenec. Pa kar koli so si izmislili in poskušali, vse jim je spodletelo.

Slišalo pa se je, da je daleč, daleč, sredi morja neki ptič vedomec, ki ve vse reči, in vsakega, ki pride k njemu, strga in sne. Kdor hoče priti do njega, mora iti skozi tri kraljestva in hoditi šest mesecev, šest tednov in šest dni tja in šest mesecev, šest tednov in šest dni spet nazaj.

To je cesarju in vsem okoli njega prišlo ko nalašč. Cesar reče Škandru, naj pride predenj, in mu govori takole:

»Ker je božja volja, da te moram izvoliti za naslednika, se ji rad vdam. Vidim, da sem slab, ker me že zmaguje starost, in da bom moral kmalu zapustiti ta svet. Preden pa umrem, bi rad imel tri peresa ptiča vedomca. Želim tedaj, da greš in poiščeš tistega ptiča in mi prineseš tri njegova peresa. Dam ti poltretje leto odloga, da greš, prideš nazaj in prineseš peresa. Prej te ne morem izvoliti za kralja. Če pa ne prideš ob pravem času nazaj, ali če ne prineseš peres, ne morem spolniti božje volje in ti dati krono. Kraljestvo izgubiš in kraljestvo je tedaj sinovo.«

Škander se napravi in gre po svetu iskat ptiča vedomca. Hodi, hodi in čez tri mesece, tri tedne in tri dni pride v stolno mesto prvega kraljestva. Tam je šel h kralju in ostal pri njem tri dni in tri noči. Dobro so jedli in pili in se kraljevsko gostili in ga šele tretji dan vprašali, kdo je in kam gre. Rekel je, da je kraljevega rodu in da gre k ptiču vedomcu.

Kralj pa je imel na vrtu vodnjak, v katerem je bila najboljša in najbolj zdrava voda na vsem svetu. Tačas pa je bil vodnjak že pokvarjen, da voda ni hotela več teči iz njega. Kralj je oznanil po vsem kraljestvu. Obljubil je, da če se najde kdo, ki bi popravil vodnjak, da mu da veliko plačilo. Pa ga ni bilo, ki bi vedel vodnjaku odpomoči. Kralj bi bil rad dal že pol svojega kraljestva, pa je bilo vse zastonj. Ni ga bilo in ga ni in ni hotelo biti, ki bi bil vodnjak popravil. Tedaj naroči Škandru, naj povpraša ptiča vedomca, kako pomagati vodnjaku. Če se po sreči steče, obljubi dati Škandru pol kraljestva.

Četrti dan gre Škander bogato obdarjen odtod dalje. Gre in hodi in čez tri mesece, tri tedne in tri dni pride v stolno mesto drugega kraljestva. Tudi tukaj je šel h kralju. Pri kralju je ostal tri dni in tri noči. Dobro so jedli in pili in se prav po kraljevo gostili, in šele tretji dan so ga vprašali, kdo je in kam gre. Rekel je, da je kraljevega rodu in da gre k ptiču vedomcu.

Kralj pa je imel na vrtu drevo, ki je rodilo zlata jabolka. Tri leta sem pa se je začelo malo po malem sušiti in medleti. Kralj je oznanil po vsem kraljestvu, če se znajde kak vrtnar, ki bo drevo ozdravil bolezni. Pa ga ni bilo, ki bi bil vedel in znal ozdraviti drevo. Rad bi bil že dal pol svojega kraljestva, pa je bilo vse zaman. Ni ga bilo vrtnarja in ga ni hotelo biti. Tedaj je naročil Škandru, naj povpraša ptiča vedomca, kako pomagati drevesu. Če se steče vse po sreči, obljubi Škandru dati pol kraljestva.

Četrti dan gre Škander bogato obdarjen dalje. Gre in hodi in čez tri mesece, tri tedne in tri dni pride v stolno mesto tretjega kraljestva. Tudi tam je odšel h kralju. Pri kralju je ostal tri dni in tri noči. Dobro so jedli in pili in se po kraljevo gostili in šele tretji dan so ga vprašali, kdo je in kam gre. Rekel je, da je kraljevega rodu in da gre k ptiču vedomcu. Rekel je, da ptiča že dolgo išče, pa ni še nič zvedel o njem. Zdaj so mu povedali, da živi ptič vedomec na koncu tega kraljestva. Stanuje na otoku sredi morja, od stolnega mesta en mesec, en teden in en dan daleč. Še nikogar, ki je šel k njemu na otok, pa ni bilo nazaj.

Svetovali so mu, naj ne hodi tjakaj. Škander pa je dejal, da gre, ker je taka rednikova volja, četudi bi prišel smrti v roke.

Kralj pa je imel mlado hčerko, lepo, lepo, tako zalo, kakor je našega kralja mlajša hči. Kraljična pa je bila bolna in vsak dan ji je bilo huje. Kralj jo je imel strašno rad, ker je bila njegovo edino dete in sama naslednica trona. Kralj je bil oznanil po vsem kraljestvu, da je pripravljen dati obilno plačilo, če se najde kak zdravnik, ki bi ozdravil kraljično. Rad bi bil dal pol svojega kraljestva, pa je bilo vse zastonj. Ni ga bilo in ni ga hotelo biti zdravnika. Tedaj naroči kralj Škandru naj povpraša ptiča vedomca, kako bi pomagali kraljični. Če se Škandru steče po sreči, mu kralj obljubi dati svojo hčer in s hčerjo vse kraljestvo.

Četrti dan gre Škander bogato obdarjen odtod in obljubi, če se mu pogodu izide, priti nazaj.

Gre in hodi in pride čez en mesec, en teden in en dan na mejo tretjega kraljestva, do morja. Otok, kjer je bil ptič vedomec, se je videl od brega, a kako priti tjakaj! Kakor daleč je seglo oko, ni bilo videti ladje. Hodi ob bregu gor in dol in premišljuje, kar nad njegovo glavo v drevesu zapoje ptiček:


Kadar me ptičice
na otok letemo,
me perutničice
po zraku spnemo
Kadar pa vedomka
pride sem sred morja,
ureze šibico,
šibico letnico,
letnico omajeno.
Z letnico obeljeno
Udari vodo
morja slano.
Trikrat ga šlene
in morje v dve stene
na obe strani se
kvišku zdeli.
In kadar odtod čez
pride na prod,
spet trikrat ga šlene
in morje se sklene.


Škander posluša, ptičica pa razpne perutničice, se dvigne in zleti čez morje. Škander pa odreže šibo, kar je je eno leto zraslo, jo obeli in trikrat udari z njo morje. In ko je tretjič udaril, se je morje razdelilo v dve polovici, da je bila v sredi skozenj suha pot. Škander gre po poti, dokler ne pride onkraj na otok. In ko je prišel na suho, je spet trikrat udaril po morju in morje je spet zašumelo skupaj in se strnilo. Šibo pa je vtaknil v pesek, da bi jo dobil nazaj grede. Gre in kmalu pride do stanovanja ptiča vedomca. Gre kar naravnost v hišo. V hiši pa je sedela in predla ženska, vedomčeva žena, vedomka. Vedomca ravno ni bilo doma in vedomka zavpije: »Kaj pa je tebe, nesrečni človek, semkaj pripeljalo? Ali ne veš, da te bo moj mož, ko pride domov, precej strgal in snedel?« Tako ga ogovori. Ker pa je bil Škander čednega obraza, mlad in priljuden, se ji je jel smiliti. Rekla je, da ga bo skušala rešiti gotove smrti. Vprašala ga je, po kaj je prišel. Škander ji je povedal vse natanko in po pravici, da ga je poslal rednik po tri vedomčeva peresa, da je bil pri treh kraljih, ki so mu naročili, naj skuša od ptiča vedomca zvedeti, prvi kralj: kako bi se dal popraviti njegov vodnjak, ki že dolgo noče dajati vode, drugi: kako bi bilo pomagati jablani, ki rodi zlata jabolka, da se ne bi sušila, ampak spet rodila, tretji pa: kako bi se kraljična ozdravila.

Vedomka je rekla: »Zdaj njega ni doma, prišel bo opoldne. Ko bo pojužinal, bo legel in zaspal, kakor ima navado vsak dan. Ti se boš skril pod posteljo. Pod posteljo je skriven kot in, četudi pogleda spodaj, te ne bo ugledal. Jaz se bom ulegla k njemu, mu izpulila tri peresa in ti jih vrgla pod posteljo. Ti jih hitro poberi in spravi. Tiho bodi in tanko poslušaj, kaj bo govoril!«

Škander je zlezel pod posteljo. Sonce pride na poldan, duri se odpro, v hišo stopi ptič vedomec. Bil je ves kakor človek, samo po vsem životu je imel perje, in zraven rok še perutnice. Komaj je stopil v hišo, je vlekel sapo v nos, kakor bi nekaj duhal. Kar zakriči:

»Žena, kristjanska duša je v hiši. Kje je?«

Ona: »Jaz nisem nikogar videla. Le zdi se ti.«

Pregledal je večji del vse kote in, ker ni nič dobil, je sedel in južinal, a po južini sta se ulegla spat. Kmalu je zaspal in ko je najbolj smrčal, mu žena izpuli pero ter ga vrže pod posteljo. Škander ga hitro pobere in spravi.

Vedomec pa se zbudi, seve, ker ga je zabolelo, ko mu je izpulila pero, in reče:

»Kaj ti je, da me budiš?«

Ona: »Nekaj se mi je sanjalo, pa bi rada vedela, ali je kaj res ali ne. Sanjalo se mi je, da je neki kralj, ki ima vodnjak, ki noče dajati vode. Kaj praviš, ali je to kaj res ali ne?«

On: »Res je, res.«

Ona: »Kako bi se mu pomagalo, kaj praviš?«

On: »I, kako neki? V srednji cevi tiči zagatena velika krastača, grda krota. To je treba spraviti iz cevi in vodnjak bo spet dajal vodo.«

Kmalu je vedomec spet zadremal in zaspal. In ko je najbolj smrčal, mu žena spet izpuli pero, ga vrže pod posteljo in Škander ga hitro pobere in spravi. Vedomec pa se prebudi in reče:

»Kaj ti je danes, da mi ne daš miru? Gotovo, na otoku mora biti kristjan, da ti ne da pokoja.«

Ona: »Spet se mi je nekaj sanjalo, in še bolj živo kakor poprej. Sanjalo se mi je, da je neki kralj in ta kralj ima jablano, ki rodi zlata jabolka. Drevo ni že tri leta nič rodilo in se še kar suši. Ali je kaj res ali ne?«

On:« Seveda je res. Pusti me. Jaz bom spal in nikar me več ne budi.«

Ona: »Takoj te bom pustila, pa bi vendar rada vedela, ali se da in kako drevesu pomagati, da se ne bi posušilo in bi spet rodilo zlata jabolka.«

On: »Da bi vas babe in vašo zvedavost! Pod drevesom je črv, debel kakor tele. Črva naj umore, da ne bo spodjedal korenin. Pa pusti me, pravim, in nikar me več ne budi,« reče in kmalu zaspi, in ko je najbolj trdno spal in najbolj smrčal, mu ona spet izpuli pero in ga vrže pod posteljo. Škander ga pobere in spravi. Vedomec pa se prebudi in zarentači nad njo, da se je kar zganila.

Vedomec pravi:

»Kaj vraga, da me zmeraj dregaš! Ni drugače, na otoku je in mora biti kristjanska duša, ki nama ne da miru.«

Ona: »Kaj boš to mislil! Meni se je le spet sanjalo, nekaj tako strašnega, da sem kar planila kvišku in zadela vate. Sanjalo se mi je med drugim, da je neki kralj, ki ima edino hčer. Hči pa je bolna in vsak dan ji je menda huje. Ali je kaj res ali ne? Kako bi se le ozdravila?«

On: »Kaj neki ti je mar kraljična! Ali živi ali umre, nama ni nič zanjo. Lepa je res, da je ni pod soncem take, če pa umre, bo pač šlo. Enega dekleta bo na svetu manj; nič drugega.«

Ona: »Ali se ji ne da več pomagati?«

On: »Kaj to tebe skrbi, kaj tebi mar?«

Ona: »Pa bi le rada vedela.«

On: »Seve, vse babe ste zvedave. No, da bom imel mir. Če popije vsak dan, tri dni zaporedoma, piskrc ravno namolženega osličjega mleka, bo v treh dneh zdrava. Pa ne more biti drugače: na otoku je kristjan. Vse mi tako diši in prej si ne dam miru, da ga najdem. Le škoda, da se moja vsevednost neha, kadar pridem na otok, in da potem le za tisto vem, za kar me kdo vpraša.«

Vedomec vstane, se napravi in zleti po otoku iskat. Komaj pa je stopil iz hiše, reče vedomka Škandru, naj zleze izpod postelje, in ga vpraša, če je dobil peresa in zvedel, kaj je vedomec pravil o vodnjaku, o jablani in o kraljični. In ker je Škander dejal, da je dobil in spravil peresa, in da je slišal, kaj je povedal vedomec, mu reče vedomka:

»Zdaj pa le hitro, odkoder si prišel! On bo zdaj na onem koncu. Otok je velik, in preden bo vsega obletel, si že lahko onstran morja na suhem.«

Škander se zahvali, gre, in ko pride na prod, dobi šibo vtaknjeno prav tam v pesek, kamor jo je bil vtaknil sem grede. Z njo udari trikrat po morju, in ko udari tretjič, se morje razdeli, da je bila skozenj suha pot. Ko je prišel onkraj, je spet trikrat udaril z obeljenico po morju, in morje se je spet zgreznilo in strnilo.

Škander gre nazaj. Čez en mesec, en teden in en dan pride v stolno mesto tretjega kraljestva, merjeno od kraljestva, kjer je bil doma. Gre h kralju. Sprejeli so ga z neizrečenim veseljem. Pove jim vse kaj in kako, in reče, naj dajo kraljični vsak dan tri dni zaporedoma prav na tešče piti pisker toplega mleka, takoj izpod oslice; in tretji dan bo popolnoma ozdravela.

Jedli so in pili in se po kraljevo gostili tri dni. In ko so pretekli trije dnevi, je bila kraljična popolnoma zdrava, kakor bi nikoli ne bila bolna. Zdaj je bilo v kraljevem gradu in v vsem mestu tako veselje, da še nikoli takega. Stari kralj pa je bil mož beseda, in kar je rekel, je vselej zvesto in natenko spolnjeval. Ni mu bilo mogoče snesti besedo, ker kralj mora biti mož beseda. Obljubil mu je hčer. In hči je bila lepa in Škander je bil tudi lepega obraza, in kraljična ga je imela rada, on pa njo.

Vnovič so se spet gostili tri dni. Četrti dan je bogato obdarjen kar po sili odšel dalje, a je obljubil priti prej ko mogoče nazaj, da se napravi svatba.

Šel je in čez tri mesece, tri tedne in tri dni prišel v stolno mesto drugega kraljestva, od kraljestva, kjer je bil doma. Gre h kralju. Sprejeli so ga z neizrečenim veseljem. Pove jim vse kaj in kako in reče, naj jablani odkopljejo korenine. Pod koreninami je kakor tele debel črv, ki podjeda korenine, da se drevo suši in ne rodi več zlatih jabolk. Kralj je rekel, naj takoj odkopljejo korenine, in pod koreninami so dobili kakor tele debelega črva. Črva so umorili, in drevo je precej jelo zeleneti in nastavljati sad. Vsa kraljeva družina je bila močno vesela, posebno sam kralj.

Kralj pa je bil mož beseda. Kar je rekel, je bilo kakor z žebljem pribito in je vselej natanko spolnjeval. Besede snesti mu ni bilo mogoče, ker je bil kralj, in kralj mora biti mož beseda, če ne, ni vreden, da sedi na prestolu. Obljubil mu je bil pol kraljestva, dal mu ga je.

Gostili so se prav po kraljevsko tri dni. Četrti dan pa je šel bogato obdarovan po sili dalje. In ko je prehodil tri mesece, tri tedne in tri dni, je prišel v stolno mesto prvega kraljestva, gledano od kraljestva, kjer je bil doma. Gre h kralju. Sprejeli so ga z neizrečenim veseljem. Pove jim vse kaj in kako in reče, da tiči v vodnjaku v srednji cevi zagatena krota. To krastačo morajo spraviti iz cevi in vodnjak bo spet dajal vodo.

Kralj je precej zapovedal to storiti in vodnjak je takoj dal vodo. Vsa kraljeva družina je bila močno vesela, posebno kralj.

Kralj pa je bil mož beseda. Kar je rekel, je bilo kakor pribito, in je vselej natanko spolnjeval. Besedo snesti mu ni bilo nikakor mogoče, ker je bil kralj, in kralj mora biti mož beseda, sicer ni vreden, da sedi na prestolu. Škandru je obljubil pol kraljestva in mu ga je tudi dal. Gostili so se prav po kraljevsko tri dni. Četrti dan pa je po sili šel bogato obdarovan dalje.

In ko je prehodil tri mesece, tri tedne in tri dni, je prišel domov. Šel je h kralju redniku. Vsi so se ga ustrašili, ker so mislili, da ga ne bo več nazaj, da ga je gotovo strgal ptič vedomec. Škander pa je vedel, kam pes taco moli. Očetu da tri peresa, po katera ga je bil poslal, rekoč:

»Nikar se ne bojte! Nisem prišel, da bi vašemu sinu prevzel cesarstvo. Nekaj časa še ostanem pri vas, potlej pa grem, se poročim in prevzamem drugi kraljestvi.«

Zdaj se obrazi razjasnijo. Vsi so mu dobri. Škandru pa ni bilo več do tega, da bi ostal doma. Bogato obdarovan se odpravi na pot, gre in pride čez deset mesecev h kralju. Poročil se je s kraljično.

In kako brhka je bila potem svatovščina! Jedli so in pili, in se še zdaj goste, jedo

in pijo, če že niso vsega pojedli in popili.

Mladenič je končal, in vrtnar je bil prav vesel. Vrtnar ga je vzel v službo in dolgo je bil pri njem. Vsak večer mu je povedal po eno storijo, včasih pa še več, pa mu jih ni nikdar zmanjkalo, saj jih je vedel še in še. Čez dan ni delal drugega, kakor rožice zalival, grede popravljal in spomladi trebil drevje.