Pripovedka o pastirju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pripovedka o pastirju
Matija Valjavec
Pripovedka o ptiču vedomcu
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 1922
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč sta bila oče in mati, ki sta imela sina. Oče so umrli in mati so se, preden je bilo leto okoli, spet omožili, in sinček je dobil pisanega očeta, hudega očima, kakor so po navadi vsi očimi hudi. Očim ni mogel sinka videti in sinku ni bilo več dobro. Večkrat je bil tepen, za vsako malo stvarco jo je dobil.

Takoj, ko je že malo zrasel, je moral vsak dan pasti krave. Past jih je gonil daleč od doma na travnik. Okoli in okoli travnika pa je bil velik gozd. Zjutraj, ko se je naredil dan, jih je gnal, in prej jih ni smel gnati domov, preden ni sonce stalo na poldne. Če jih je prej prignal, je bil tepen, če pa je prišel prepozno, jo je spet dobil. Pa to je že še pretrpel, in kadar je bil na paši, je bil najbolj vesel.

Nekoč je ravno pasel in ravnal nekaj pastirskega. Kar zasliši od gozda sem trd pok, kakor bi pokalo z bičem, zmeraj bliže in bliže. Krave so se nehale pasti, glave so vzdignile pokonci, nastavile ušesa in poslušale, kaj je to. Pok pa se je slišal zmeraj bliže; že je na travniku. Poka in poka, a tistega, ki bi pokal, ni videti. Kar se tisto spravi med krave, jih zapodi in nažene. Krave vzdignejo repe pokonci in vsaka zbezlja drugam.

Pastirčka je bilo strah. Ni vedel, kaj bi počel, ali za kravami tekel ali šel domov. Krav mu ni bilo mogoče dobiti, ker so mu kmalu izginile spred oči. Ni vedel, kam naj gre iskat. Domov se je bal, saj je bila ura šele deset in še dve uri je manjkalo do poldne. Vedel je, da bi ga hudi očim tepel. Kaj naj stori? Šel je domov. Privekal je, ker je mislil, da je krave izgubil, a krave so bile že doma, vse obročane v hlevu. Hudi očim ga krega, zmerja in pretepa, zakaj da je tako zgodaj prignal domov. Pastir pa pravi, kaj in kako, a hudi očim ne verjame nič, strašno mu žuga, če bo še kdaj prignal domov pred poldnem.

Drugi dan je spet gnal past. Precej je še manjkalo do poldne in sonce je šele na devet stalo, bila je šele tretja ura zjutraj. Kar spet zasliši od daleč sem iz gozda tisto pokanje kakor včeraj; zmeraj bliže in bliže. Že je na travniku. Poka in poka, pa ni videti nikogar, ki bi pokal. Kar se tisto spravi nad krave, jih zažene in zapodi. Krave pa vzdignejo repe pokonci in vsaka zbezlja drugam.

Pastirčka je bilo strah. Ni vedel, kaj bi počel: tekel za kravami ali šel domov. Krav ni mogel dobiti, ker so mu izginile izpred oči. Ni vedel, kam naj jih gre iskat. Domov se je bal iti. Vedel je, da ga bo hudi očim tepel, in danes še bolj kakor ga je včeraj. Sonce še ni na desetih stalo in dve uri je še manjkalo do poldne. Kaj naj stori. Šel je domov. Prijokal je domov in še mileje je vekal kakor včeraj, ker je spet mislil, da je krave izgubil, še bolj pa zato, ker se je bal hudega očima. Krave pa so bile že vse doma, vse priklenjene pri jaslih. Hudi očim ga spet strašno zmlrja, ošteva in pretepa, zakaj je danes spet prignal tako zgodaj domov, ker še ni poldne. Pastirček pa pove in pravi kaj in kako, kakor včeraj, pa vse zaman. Hudi očim ne verjame nič in mu strašno, strašno, še bolj strašno kakor včeraj, zažuga, če bo še kdaj prignal prezgodaj, kakor je prignal včeraj in danes.

Pride drugo jutro, spet mora iti na pašo. Nič ne pomaga, če se še tako brani. Mora. In ker le mora, gre in žene spet na travnik v sredi gozda. Ves v strahu spet pričakuje, da bo sonce prišlo na deveto. Bliža se čas in blizu je že. Tanko posluša. Večkrat nastavi ušesa. Nič ne sliši. Senca samega sebe še ne kaže časa, ob katerem bi se moral zaslišati pok. Še malo manjka. Zdaj senca pokaže ravno tja, kamor je včeraj. Še bolj tenko posluša. Pok! Pok! Pik, pok, pok! se zasliši daleč od njega.

Krave, ki so že včeraj in predvčerajšnjim opazile, kaj pomeni to, so se nehale pasti. Glave so vzdignile pokonci, še preden je pripokalo mednje. Pastirček tudi ni čakal. Vzame šibo, najtrdnejši kravi se obesi za rep, jo zapodi, poja in naganja, kar se da. Krava pa teče in bezlja daleč, daleč, neprenehoma, kamor jo neso noge. Bez-lja in bezlja, da pribezlja na rob brezna.

»Šššš, lomp!« telebi vanj, ker je bila preveč zaletena in se ni mogla udržati. Krava prileti na glavo in se takoj ubije. Pastirčka pa je varoval bog, da se mu ni nič zgodilo. Samo sapo mu je vzelo, da se dolgo ni zavedel.

Čez nekaj časa pa se zave in predrami. Zraven sebe vidi kravo, ubito in vso razmesarjeno. Pred njim je stena, za njim je stena. Na obeh straneh same visoke skale, strme čeri spredaj in zadaj. Na obojo stran je skoraj nemogoče. Obrniti se in iti nazaj se zdi pastirčku dvakrat nemogoče. Prva ovira je stena, strma skala, visoka peč, druga nemogočost pa je strah pred pokom in hudim očimom, strah, da bi bil spet tepen, če bi prišel domov. Ve, da je laže premagati eno oviro, kakor pa dve. Gre tedaj in pleza naprej, navzgor po pečevju kvišku gor. Pleza in pleza, da res pripleza na vrh in premaga nemogočost.

Tukaj se razprostre pred njim lepa planjava, daleč okrog pa ni bilo videti hiše. Pastirček gre dalje in dalje, kamor ga neso noge. Pa ni in le noče biti nobene hiše. Poldne je bilo davno proč, sonce je že zahajalo, pa le še nobene hiše.

Zmračilo se je in šele v trdni noči je prišel do poslopja, ki je stalo na samem. Ne zunaj ne znotraj ni bilo slišati žive duše. Pastirček je bil truden in gre naravnost skozi odprta vrata v vežo in skozi duri v hišo, v lepo izbo. Tudi v izbi ni bilo žive duše, ni bilo živega človeka. Samo miza je stala v kotu, na mizi pa dve skledi najboljših jedi in polič najdražjega vina, kakor nalašč pripravljeno za enega človeka. Pastir je bil lačen, sede za mizo, se spravi nad jed in je in pije, dokler vsega ne sprazni.

Komaj pa je položil žlico iz roke, se odpro duri in v hišo stopi mož. Fant se ga ustraši, čez nekaj časa pa reče, da se ni mogel zdržati, ker je bil preveč lačen. Mož pa reče:

»Nič se ne boj! Če hočeš ostati pri meni in mi služiti, boš dobival tukaj na mizi pripravljeno vsak dan vsako jutro kosilo, opoldne južino in zvečer večerjo. Tudi plačal te bom tako, da boš gotovo zadovoljen. Delati ne boš imel drugega, kar ti bom povedal in pokazal jutri. Zdaj pa pojdi spat. Tukaj je postelja, vsak dan boš dobil postlano.«

To je rekel in šel. Fant se je ulegel in zaspal in spal do belega dne, da je že sonce posijalo na posteljo. Ko se je zbudil je bilo kosilo, zajtrk, že na mizi. Vstane, se napravi in zajtrkuje. Ko pa je snedel, spet pride mož. Reče mu, naj gre z njim. Gresta v hlev, ki je bil zidan. Mož mu reče:

»Če hočeš služiti pri meni, boš imel, kakor sem ti rekel sinoči, dobro kosilo, ju-žino in večerjo. Delal pa ne boš nič drugega, kakor tegale vola boš pridno vredoval. Vsako jutro, vsako opoldne in vsak večer mu boš pokladal detelje in druge klaje, ki jo boš vselej dobival pripravljeno na svislih, ga lepo gleštal in čedil vsak dan. S temle bičem, ki visi tule v kotu, pa boš tega konja sivka vsako jutro, vsako opoldne in vsak večer na vso moč nabijal in flikal, tako zelo in tako močno, kakor se ti bo ljubilo. Veš pa, da mu sicer nič ne pokladaš, samo vselej opoldne, ko ga boš naflikal. Tedaj mu vržeš pest suhe klaje. Vržeš mu kaj, ali pa nič, kakor se ti bo zdelo, da mu daš le toliko, da ne pogine od lakote. To boš delal. To ti zapovedujem. Prepoved je pa takšna. Tamle na vrtu je pokrita jama. Ne daj, da bi pogledal vanjo ali da bi zajel iz nje. Precej bo po tebi. Tam je hud strup. To je vse, kar moraš vedeti. Ob letu bom prišel nazaj, ravno danes leto, in dobil boš plačilo, da boš gotovo zadovoljen, če boš zvesto opravljal. Sicer pa gorje tebi!«

Pastir je privolil v vse. Še bog, da je dobil službo, posebno pa, ker skoraj ne bo imel nič opraviti.

Vsako jutro, ko je vstal, je dobival kosilo, vsako opoldne južino in vsak večer večerjo. Vselej zjutraj je volu prav dobro pokladal. In vselej zjutraj, opoldne in vselej zvečer je konja sivka bičal. In vselej opoldne in vselej zvečer je imel posteljo postlano in zrahljano tako mehko, da še svoje žive dni ni spal na taki postelji.

Preteklo je leto in pastirček je še kar služil. Pretekli sta dve leti in pastirček je služil naprej. Tri, štiri, pet, več let je preteklo, pa je še kar služil, in vsako leto vsako jutro, vsako opoldne in vselej zvečer je lepo in dobro pokladal volu, konja sivka pa je neusmiljeno bičal in pretepal.

Nekega dne opoldne, ko je ravno vzel bič v roke, in jel mahati po sivku, da je revše prav solze točilo, se vse treslo in sem in tja skakalo, da se mu je prav smililo, pa konj spregovori, kakor nekdaj Bileamova oslica, in pravi hlapcu:

Ah, usmili se, pusti me, nikar me več ne tepi! Ne poslušaj gospodarja, to ti ne bo v prid. Gospodar je hud coprnik in me je spremenil v konja. Daj, reši me! Obljubim ti veliko plačilo!«

Mladenič je ostrmel, ko je slišal konja govoriti. Imel je dobro srce, zato mu reče in pravi:

»Kako pa naj te rešim?«

Konj: »Preden pride coprnik domov, je še dolgo. Tačas pokladaj meni tako, kakor si do zdaj volu. Vola pa tako pretepaj, kakor si dozdaj mene. Okreval bom in se zredil, in bova ušla, ti me boš jezdil, jaz pa bom dirjal. Zato, da naju coprnik ne bo došel, moraš vola tako stepsti in izstradati, da bo komaj stal. Zakaj coprnik se bo usedel nanj in jahal za nama. Ne smeva pa uiti prej kakor zadnji dan. Kaj in kako pa moraš storiti takrat, ti bom že povedal o pravem času.«

Mladenič gre brž na svisli, prinese najboljše klaje, jo položi sivku, ga osnaži in očedi. Vola pa tako prenebeško naflika, da gorje. Tako dela dan za dnem, in dan za dnevom se sivko redi in boljša, vol dimec pa slabi in hujša.

Nekega dne hodi hlapec po vrtu. Ker ravno ni imel nič opraviti, gleda in pregleduje. Zvedavost se ga loti, ko pride do luknje.

»Le kaj neki je tukaj notri,« pravi sam pri sebi, »gotovo ni strup.«

Gre in oddela, pogleda v jamo in vidi nekaj svetlega. »Le kaj je,« pravi, stegne roko in prst pomoči v bleščavo. Bila pa je sama čista zlata voda zlatenica. Ker se ni imel obrisati drugam, obriše prst v lase. In vsi lasje se na mah pozlate in ostanejo zlati. Tudi če si jih je ostrigel, so mu spet zrasli zlati. Da bi ga pa kdo ne videl, si je napravil čepico, tako da mu je skrila vse lase, in se ni nikoli odkril.

Še tri dni in bo minilo leto. Zdaj reče sivko hlapcu:

»Čas je, da se pripraviš na popotovanje. Pojdi v klet pod hišo. Tam doli boš dobil vsake vrste rovnic in lopat. Lepo svetle nove in vse zarjavele stare. Pusti svetlo rovnico, pusti svetlo lopato, vzemi rjavo rovnico, vzemi staro rjavo lopato. Tukaj pod pragom skoplji čevelj globoko, čevelj široko in čevelj dolgo jamo. V jami boš dobil čisto novo, drago viteško oblačilo. To obleci pojutrišnjem. Dobil boš tudi vso konjsko opravo. Opremi me s to opravo in me zasedi, in bova dirjala, dirjala, da prideva drugam, daleč od tod, da naju hudi coprnik ne bo dobil nikoli več.«

Drugi dan gre v hram pod hišo. Vidi vsake vrste rovnic in vsake vrste lopat. Lepih svetlih novih in starih rjavih. Pregleduje te, pregleduje one. Pusti svetle nove, vzame stare rjave. Koplje pod pragom in skoplje čevelj globoko, čevelj široko in čevelj dolgo jamo. V jami dobi vso novo viteško obleko in najdražjo konjsko opravo.

In tretji dan obleče viteško oblačilo in opravi po viteško konja. Vola pa še zadnjikrat tako namlati, da skoraj stati ni mogel. Preden pa zasede sivka, mu konj reče:

»Vzemi s seboj štrigelj, ščet in soli. Potrebovala bova vse troje.«

Zdaj zasede konja. Zadirjata in dirjata, dirjata, kakor bi ju nesel vihar. Dirjata ves dan in vso noč.

Coprnik pride drugi dan domov. Pogledat gre v hlev. Ko je videl, da sivčka ni, se mu je takoj zdelo, kaj in kako. Precej je vedel, da sta pobegnila. Neutegoma zasede vola, ga žene in žene in tako drvi, da pobegnjenca v noči in dnevu dohiti.

Sivko pa pravi jezdecu: »Poglej, poglej, če ne gre za nama.«

Mladenič pogleda in reče prestrašen:

»Jojmene, ravnokar nama bo za petami! Hij! Hij!«

Sivko pa pravi: »Vrzi hitro ščet na tla!«

Vrže krtačo in kot bi trenil, zraste za njima gosto, gosto grmovje, dolgo dolgo in široko.

Dirjata, dirjata, da mine dan in mine noč. Spet reče sivko:

»Poglej, poglej nazaj, če ne gre že spet za nama.«

Mladenič se ozre in prestrašeno reče:

»Jojmene, ravnokar nama bo za petami! Hij! Hij!«

Sivko pa spet reče: »Vrzi hitro sol na tla!«

Vrže sol, in, kot bi trenil, so se razlile luže in mlake globoko in daleč na široko okoli.

Zadirjata in dirjata, da mine dan in mine noč. Toda coprnik je luže in mlake prebredel in pobegnjenca v noči in dnevu skoraj dohitel.

Spet reče sivko:

»Poglej, poglej nazaj, če ne gre spet za nama!«

Mladenič se ozre in preplašeno reče:

»Jojmene, ravnokar nama bo za petami! Hij! Hij!«

Sivko pa mu reče: »Vrzi hitro štrigelj na tla!«

Vrže štrigelj, in kot bi trenil, se dvigne za njima strmo pečevje, polno prepadov in brezen, strmo, da je bilo nemogoče priti čezenj. Coprnik drvi vola po skalovju. Vol opeša in se zvrne vznak v brezno, da se oba zviškoma ubijeta.

Šele takrat sta bila tadva brez skrbi. Sivko je nehal dirjati, ker je bil že sila spehan. Dirjal je bil tri dni in tri noči kar naprej, ne da bi bil kaj počival. In pridirjala sta daleč daleč, daleč v deveto deželo.

V deveti deželi sta se ustavila v gozdu blizu potoka. Tukaj reče sivko mladeniču, naj razjaha, sleče viteško oblačilo in ga zakoplje pod votlo vrbo, ki je rasla kraj potoka, in naj obleče svoje staro oblačilo. Reče mu še:

»Mene pa deni tukaj v to vrbo. Kadar pa ti bo kaj hudega ali kaj drugega takega, pridi k meni in ti bom pomagal. Zdaj pa pojdi! Prišel boš do kraljevega gradu. Prosi in poišči tam službe, sicer pa se v vsaki reči zanesi na mojo pomoč.«

Mladenič je storil tako. Šel je s konja, slekel viteško oblačilo in ga zakopal pod vrbo in oblekel svoje prejšnje. Konja je spravil v votlo vrbo. Sam pa je šel in prišel do kraljevega gradu. Šel je v grad in prosil, da bi ga vzeli v službo. A so se ga vsi branili. Nekdo pa mu je le svetoval in rekel, naj stopi do kuharja in ga povpraša, če potrebuje kakšnega pomočnika. Šel je in povprašal. Toda kuhar se ga je branil. Ker pa le ni nehal prositi, ga je nazadnje vzel. Tu je živel in je dolgo pomagal kuhati. Bilo mu je dobro, imel je dosti jesti in dosti piti, in vsega, kar je želel.

Omožila pa se je kuharjeva sestra in kuhar je bil povabljen v svate. Obljubil je priti, toda ni mogel dobiti kuharja namestnika, ki bi kuhal tri dni namesto njega. Tedaj je naročil mladeniču, in mladenič je brez pomišljanja prevzel kuho. Sam ni še nikoli kuhal. Tudi je le malo gledal in pazil, kako je bil kuhar pripravljal jedila. Začelo ga je skrbeti, kako bo kuhal jutri. Bolj ko se je krčil dan, bolj ga je skrbelo.

Kar se je spomnil sivčeta v vrbi. Gre k njemu, potrka na vrbo, ga vpraša, kaj naj stori in kako, ker bo moral jutri kuhati.

Konj pa mu reče in pravi:

»Jutri kar leži do enajstih. Ob enajstih vstani, in zakuri. In vse kar imaš kuhati, kar celo in kosmato zmeči v kotel, zapri in samo naj se kuha. Ko bo prišel strežaj po jedi, ga kar vprašaj, kaj hoče imeti. Ti pa potrkaj na pokrov, in kar boš rekel, boš imel.«

Mladenič je slišal in šel. Drugo jutro je ura osem, je devet, je tudi deset, mladenič pa še zmeraj leži. Kraljevi strežaji ga hodijo budit in klicat, da je že davno čas vstati in iti kurit. Žugali so mu in dejali, da je tak predpis, da kuhar izgubi glavo, če ne bo kosila precej opoldne.

On pa je kar ležal in ležal in dejal budilcem:

»E, pustite me! Če bom ob glavo, bom ob svojo, saj ne bom zapravil vaše.«

Šele ob pol enajstih zleze izpod odeje, se napravi, gre, zakuri in zmeče vse, karkoli so mu dali, kar celo in kosmato, vse v en kotel. Kotel pokrije in ni mu več mar, kako se kuha.

In ko udari ura enajst, pride strežaj in reče za prvo jed. Kuharček pa kar potrka na pokrov, ga odvezne in vzame iz kotla jed, ki jo je strežaj hotel imeti. In strežaj pride v drugo, pride tretjič in tako dalje. Kuharček pa vselej kar potrka na pokrov, ga sname in vzame iz njega zaželeno jed, tako da se je strežaj močno čudil.

Kralju so vse jedi tako močno dišale, in vse se mu je zdelo tako dobro, da še nikoli tako. Vprašal je tedaj strežaja, kdo je danes kuhar. Strežaj je povedal, da je kuharjev pomočnik, ker je sam šel za tri dni v svate, ko se je omožila njegova sestra.

Kralj pa reče: »Prav všeč mi je vse, kar je narejeno. Reci, reci, naj pride k meni.«

In strežaj je šel in je pripeljal mladeniča v sobo, kjer je kralj južinal in z njim največja gospoda vsega kraljestva. Kralj ga je lepo pohvalil vpričo vseh. Hvalili so ga tudi vsi drugi, ker so bila jedila narejena prav zares dobro. Ker pa je bil prišel kuharček v hišo pokrit in se tudi odkril ni, ga je kralj povprašal, zakaj se ne odkrije ne zdaj ne drugikrat, ne njemu ne komu drugemu.

»Svetli kralj,« reče naravnost kuharček, »Studilo bi se vam in grdo bi se vam zdelo, ko bi videli mojo glavo vso garjavo.«

Komaj pa je to izrekel, je kralja in vse, ki so sedeli za mizo, tako streslo, da so kar naenkrat vzeli žlice iz ust in začeli pljuvati.

»Spravi se spred mojih oči,« zareži kralj, »da te ne bom nikdar več videl! Kuhar naj pa zve, kaj se pravi imeti garjavca za kraljevo službo!«

Precej je poslal po kuharja in ga strašno ostro obiral, da ni vedel in si tudi ni upal reči prav ničesar. Kar v tla je gledal in molčal, in ni manjkalo veliko, da ga kralj ni odstavil in spodil iz službe. Samo to ga je rešilo, da je mladeniča še tisti dan spodil od hiše in izgnal brez plačila.

Mladenič pa ni smel reči ničesar. Molčal je in šel iskat službo drugam. Daleč od gradu pa le ni hotel iti. Dolgo je iskal, pa ni mogel dobiti službe. Gre še h kraljevemu vrtnarju, katerega prosi, da ga vzame v službo. Vrtnar ni ravno potreboval pomočnika, pa bi mu vendarle hodilo prav, če bi ga imel. Vrtnar je tudi tako neizrečeno rad poslušal pripovesti in storije, da nobene stvari ne tako.

Reče mu tedaj: »Pomočnika mi ravno ni treba, pa bi mi vendar prav hodilo, če bi ga imel. Če veš kaj storij, in ako jih toliko veš, da mi boš vsak večer eno povedal, te vzamem v službo. Drugače pa ne, si bom pa drugega dobil.«

»Storij, tistih pa dosti vem,« reče mladenič. »Povem vam lahko vsak dan dve, če hočete. Da pa boste verjeli, vam za predujem povem takoj eno, če vam je všeč.«

Vrtnar pokima in pravi, da mu je všeč. Vsedeta se na vrtu na klop, in mladenič začne pripovedovati pripovedko o ptiču vedomcu.