Pripovedka o krupeljskih graščakih
← Bobnar in kmet | Bili so trije velikani... Pripovedka o krupeljskih graščakih Lojze Zupanc |
Zakleti grad na Mehovem → |
|
Živel je oče, ki je imel ženo in hčerko edinko. Zena je na smrt zbolela. Preden je umrla, je naročila svojemu možu:
“Če se boš še kdaj ženil, vzemi tisto ženo, kateri bo pristojala moja poročna obleka.«
Potem je žena umrla.
Mož pa je iskal vsepovsod žensko, ki bi lahko oblekla poročno obleko pokojnice. Toda — ni je našel. Končno se domisli in obleče v to obleko svojo hčerko: prekrasno se ji je podala.
Zdaj je oče silil hčerko v zakon, a ona ni privolila. Ko ni mogla drugače, je dejala: »Oče, poročila se bom z vami, toda samo tedaj, če mi prinesete obleko, kakršne še ni imela nobena nevesta: čevlje, ki bodo z zlatom obšite, zlat poročni venec in voz, ki bo tekel brez konja ali vola.«
Oče je odšel po svetu, da vse to preskrbi.
Hči pa je zbežala z očetovega doma in prišla do graščine na Krupi. Tam se je vdinjala v službo kot kuharica.
V graščini so živeli: graščak, graščakinja in njun sin. Sin je bil že goden za ženitev, pa ni nikjer našel deklice, ki bi mu bila všeč. Ko zagleda mlado kuharico, prosi očeta in mater, naj mu dovolita, da se z njo poroči. Starši pa, niso dovolili, da bi se njihov sin poročil s preprosto kmečko deklico.
Mladi graščak kupi lepi kuharici obleko in ji naroči, naj se v nedeljo pri maši postavi pred grajsko klop, da jo bosta videla graščak in gospa; toda po maši naj brž izgine iz cerkve.
Dekle stori tako. Gre k maši in se postavi pred gosposko klop. Tam stoji in drži v roki odprt molitvenik. Čitati ni znala, toda, kadar je mašnik pred oltarjem obrnil list, takrat je tudi ona obrnila list v molitveniku. Ko je maša minila, odide iz cerkve s sklonjeno glavo.
Ko prideta graščak in graščakinja domov, povesta sinu, da sta videla v cerkvi lepo deklico in ga silita, naj se z njo poroči. Mladi graščak pa reče, da ho počakal do druge nedelje.
Za drugo nedeljo ji kupi še lepšo obleko in jo spet pošlje v cerkev. Dekle se opravi, odide v cerkev k maši in se obnaša tako kot prejšnjo nedeljo.
Ko prideta graščak in graščakinja domov, povesta sinu, da sta videla v cerkvi lepo deklico in ga silita, naj se z njo poroči. Mladi graščak pa reče, da bo počakal še do tre nedelje.
Za tretjo nedeljo ji kupi še lepšo obleko in jo spet noš v cerkev. Dekle se opravi, odide v cerkev in se obnaša ta kot prejšnjo nedeljo.
Ko prideta graščak in graščakinja domov, povesta sinu, da sta videla v cerkvi lepo deklico in ga vsilita, naj se z njo poroči. Mladi graščak pa odide, v grajsko kuhinjo in pripelje pred začudene starše lepo opravljeno — kuharico.
Privolila sta v zakon. In bila je gostija, da v Beli Krajini še nikoli take! ...
Ko je mlada graščakinja rodila sinčka, je moral mladi mož na vojsko. Opravil je svojih dvanajst hlapcev v vojščake in pojezdil z njimi v boj proti, Turkom.
V tem času je oče iskal svojo izgubljeno hčerko. Zvedel je, da se je poročila z mladim krupeljskim graščakom. Dospel je do gradu in več dni oprezal okoli Krupe. V temni noči se mu je posrečilo, da se je vtihotapil v grajsko spalnico in ko je mlada graščakinja spala, je stopil k zibelki ter z nožem iztaknil dojenčku oči. Potem je izginil, okrvavljeni nož pa je pustil v zibelki.
Ko sta stara graščaka zvedela za nesrečo, sta obdolžila mlado mater. V svoji zlobi sta sporočila sinu na vojsko, da je mlada mati oslepila sinčka — edinčka.
Mladi graščak se je raztogotil in poslal v grad na Krupo sla s sporočilom:
»Če je sinko slep, še ženo oslepite!«
Prosila je mlada mati in jokala, a zaman. Pristopil je grajski rabelj in iztaknil mladi ženi oči. Potem so jo z otrokom in v spremstvu starega, onemoglega hlapa zapodili iz gradu.
Staremu hlapcu ni bilo dosti mar za življenje. Zasmilila se mu je uboga, slepa graščakinja in sklenil je, da se bo z
njo vred utopil v Kolpi. Pridejo, do reke in hlapec zapelje slepo gosp v vodo. Potopili so se vsi trije. A glej, zgodil se, je, čudež! Vodni tok je zagrabil utopljence in jih vrgel na nasprotni breg. Zdaj, je mati spregledala in tudi sinko se ji je smehljal z bleščečimi očmi.
Vsa srečna se je trojica napotila dalje po svetli. Prišli so do vojaškega taborišča. Ta dan je, bil boj končan, Turki odbiti.
Popotni pridejo do samotne kolibe. Nikogar ni bilo v njej. Tam sklenejo prenočiti ter ležejo k počitku.
Pod večer pride mladi graščak z vojaki v kolibo, najde tam spečo trojico, ki je ni spoznal. Pustili so jih tam in legli k počitku.
Ponoči pa se prebudi žena, spozna moža, vstane in skrije svoj poročni prstan v možev pas.
Ko se zjutraj prebude, prične žena jokati, da ji je ponoči nekdo vzel dragocen prstan. Graščak se razjezi in preišče vse vojake; a prstana ni najti. Ponovno pozove vojake ter jim grozi s smrtjo, če se prstan ne najde. Potem mlada žena obdolži graščaka. Ta se smeje in se da pretikati. In glej —pri njem so našli prstan. Graščak spozna prstan, ki ga je daroval svoji ženi za poroko, spozna tudi njo, za katere menil, da se klani slepa Bog ve kje po svetu. Prosi ženo odpuščanja in reče, da ne bo nikoli več sodil, dokler se ne prepričal. Žena je možu odpustila in napotili so se, proti domu.'
Na poti, blizu graščine, so našli v obcestnem jarku sestradanega berača. Mlada graščakinja je v njem spoznala svojega očeta. Povedal je, da je, on tisti, ki je sinčka oslepil. Komaj je izrekel, je izdihnil.
Blizu gradu so ga pokopali. Pozneje je dala mlada graščakinja tam sezidati kapelico, ki se še danes imenuje Klošter.
Mlada dva pa sta še mnogo let živela v krupeljskem gradu.