Bobnar in kmet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gorjanska vila Bili so trije velikani...
Bobnar in kmet
Lojze Zupanc
Pripovedka o krupeljskih graščakih
Spisano: Maja J.Maja Jerančič Čuden, Polona Zrimšek
Izdano: 9763487
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bobnar Jure je odslužil vojake. Ko se je po dvanajstih letih vojaške službe vračal domov v Belo Krajino, mu je preko pleč visel star boben, njegov vojaški tovariš, ki ga je dobil v dar od svojih vojaških predstojnikov.

Potuje bobnar Jure, potuje, pa ga sredi pota ujame noč.

Od daleč zagleda na samotnem hribčku osamljeno kobilico. Tja se napoti. Pride v bajto in poprosi gospodinjo za prenočišče. Sedela je za obloženo mizo in bogato večerjala: kokošjo pečenko in steklenico vina je imela pred seboj. Popotnega pa je zapodila:

»Kar izgubi se, pri nas ni prostora za tebe!«

In ko je le sel k peči, izgovarjaje se, da bo počakal gospodarja, je hudobna ženska skočila v vežo, pograbila za dolge burklje in nagnala bobnarja v noč.

On pa je zlezel neopaženo na podstrešje in sklenil, da tam prenoči. V podstrešju pa je bila luknja in skozi to luknjo se je videlo v izbo. Bobnar Jure je legel na trebuh, naslonil oko nad luknjo in opazoval žensko. Ta se je najedla pečenke in napila vina, a ker ni mogla vsega pospraviti, je skrila pečenko pod posteljo, vino pa v omaro. Potlej je legla v postelj in zaspala. Tudi bobnar je zaspal.

0 prvem svitu se je bobnar prebudil. Nad glavo je opazil na bruno prilepljeno sršenovo gnezdo. Brž je odprl pokrov svojega bobna in posnel dremajoče gnezdo sršenov v boben ter ga spet zaprl.

Že je hotel oditi, ko je oddaleč zapazil, da se samotni bajtici približuje neki mož s kravo. »TO bo najbrže gospodar, ki se vrača z daljnega sejma«, je uganil bobnar in počakal na podstrešju.

Ko je prišel mož domov, je žena postavila predenj kislo repo in kos črnega kruha. Mož je nekaj časa jedel, nenadoma pa je odložil žlico in potožil:

»Moj Bog, kako je hudo na tem božjem svetu. Kdaj bomo mi kmetje lahko kaj boljšega jedli, kakor samo kislo repo? ...«

Žena pa je skomignila z rameni, češ: »Če ni zate, pa pusti!«

Zdaj je uganil bobnar, kakšno ženo ima ta mož. Tiho je zlezel s podstrešja in prišklobuštral v bajto: »Prosim, ubog popotnik sem in že dva dni nisem nič jedel …«

Prijazno ga je povabil gospodar k mizi; skupaj sta jedla repo iz ene sklede. In gospodar potoži bobnarju, da mu z boljšim jelom pač ne more postreči.

Bobanr pa odgovori: »Oh, ko bi imel jaz takole hišeco, kakor jo imate vi, vsega bi imel dovolj; jela, kakršnega bi želodec poželel in pijače, kakršne bi jezik zaželel. Imam namreč v svojem bobnu takšne vedeže, ki mi povedo vse, kaj se bo zgodilo z menoj v bodoče in bi me tudi s hrano preskrbeli, da imam le hišico ..«

»To ni mogoče«, ugovarja kmet.

»Je, je«, trdi bobnar dalje. »Pa ne samo meni, vsakomur bi vedeži pomagali, le, iz spanja jih je treba zbuditi.« »Oh, to je dragocen boben”, se čudi kmet.

“Je, je”, pritrdi bobnar in strese svoj boben, napolnjen s sršeni. V bobnu je pričelo strahovito bušati; razjarjeni sršeni so se zaletavali v bobnovo kožo in zujali in hrumeli, kakor najhujša vihra.

Kmet pa pravi: »Oh, ko bi nama vedeži le hoteli pomagati in pričarati mesto kisle repe kokošjo pečenko!«

»To se, lahko precej zgodi”, pravi bobnar, potrese boben, da so sršeni završali, potle pa je, nastavil boben k ušesu in dejal:

“Vedeži so mi povedali, da je pečenka pripravljena pod posteljo!«

Kmet se skloni pod posteljo — in glej, res je bil tam krožnik s kokošjo pečenko. Ves vesel postavi meso na mizo in oba sta pričela jesti pečenko. Žena pa je bila jezna, a je molčala in odnesla skledo z repo.

Ko sta se oba najedla pečenke, pravi kmet:

»Oh, ko bi imela, zdajle še malo vina, pa bi se imela dobro kakor na gostiji.”

“To, se lahko precei zgodi”, pravi bobnar, potrese boben, da so sršeni završali, potle pa je, nastavil boben k ušesu in dejal:

“Vedeži so mi povedali, da je vino pripravljeno v omari.«

Kmet stopi k omari, jo odpre in res najde tam steklenico z vinom. Ves vesel, postavi vino na mizo, in oba sta pričela piti. Žena pa je bila jezna, a je molčala.

Kmet si zaželi, da bi imel ta boben on sam, pa pravi, da bi ga odkupil, če le ne bo predrag.

»To se lahko, precej zgodi, a povprašati moram vedeže, koliko so vredni«, pravi bobnar, potrese boben, da so sršeni završali, potle pa je nastavil boben k ušesu in dejal:

»Vedeži so mi povedali, da sebe cenijo za eno kravo.”

“Nič lažjega kot to!« pravi kmet, udari v bobnarjevo desnico in sklene. kupčijo.

Bobnar je dal kmetu svoj boben in mu še naročil:

“Vedeže smete samo trikrat na dan vprašati za svet ali jih poklicati na pomoč. Kakor ste videli, sem jih danes že trikrat potresel, zdaj jih morate pustiti v miru do jutrišnjega dne!”

Potlej je vzel kmetovo kravo iz hleva in izginil neznanokam.

Kmetova žena pa je prisluškovala pogovoru. Drugo

jutro je zgodaj vstala, zapregla vole v plug in dejala: “Ljubi možiček, kar lepo doma ostani, nisi se, še odpočil od vče­rajšnje dolge hoje, jaz bom šla` namesto tebe na poIje, orat!«

»Pa pojdi”, je dejal kmet, se prevrgel na drugo stran in se čudil ženini dobrotljivosti. »Da, da, vse to so napravili vedeži«, je še pomislil kmet in ponovno zaspal.

Žena pa je odšla z voli na polje. Možu je ukradla boben in ga vzela s seboj. Sredi dopoldnevaa jo je pričela stiskati lakota za prazni trebuh.

“0, kar vedežem bom rekla, naj mi postrežejo z jedačo in pijačo«, se je spomnila; in res je šla ter potresla boben: strašno so zazujali v njem razjarjeni sršeni.

»Jojmine,« je dejala žena, »kakšno govorico pa govorijo ti vedeži? Moram pa že odpreti malo tale pokrov in se z njimi pogovoriti iz oči v oči.«

Odprla je bobnu pokrov: sršeni so vzleteli iz bobna in strahovito opikali hudobno žensko.

To se je razvedelo po Beli Krajini. In še danes so Belo­krajinci nezaupni in bobnarjem ne verjamejo prav nič!