Prijatelju Andreju Kraglju

|

← Lovorika na grob možu. (Fran Erjavcu v spomin)

Prijatelju Andreju Kraglji Poezije 4 Simon Gregorčič

Presvetlemu in premilostnemu gosp. dr. Frančišku Sedeju, knezu in nadškofu goriškemu o posvečenju in umeščenju 25. marca 1906 →

Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

<poem align=center> Kaj ne privadil bi se grobom! Vsak dan odpre kater se nov, in kak rpin, v sorodu z Jobom, s tujine vrne se domov.

Že redka, gosta prej, je četa, ki v nji je mnog bojnik bil čvrst; mi — ranjenci za prava sveta, a druge krije črna prst.

Ti tudi si odplul pred nami iz krajev zmot, laži, prevar; — telo spi mirno v grobni jami, duh gori blažen bo vsekdar...

Življenje merjeno le kratko ti bilo je ko zmski dan — ta dan ni tekel vedno gladko, bil manj je topel ko hladán.

A eno sonce je sijalo ti v žitja temni predvečer, ti luč, gorkoto je dajalo, nesmrtno sonce to — Homer!

Sluteč že to noč, to del vseh delo slovenil spešno si, moj drug; a jedva nam podal si celo, od nas si šel — ne brez zaslug.

Prerano si odšel pred nami, prej gost, bolj redek naš je broj — v deželo sončno nad zvezdámi nas vabiš, kličeš za seboj.

Kaj torej plašil bi se smrti? Saj ta nam svet odpre ves nov: Skoz grob odprti, spet zaprti se v carstvu združimo duhov.