Lovorika na grob možu. (Fran Erjavcu v spomin)
| ← Andreju Einspielerju o zlati maši dne 21. avgusta 1887. leta | Lovorika na grob možu (Fran Erjavcu v spomin) Poezije 4 Simon Gregorčič |
Prijatelju Andreju Kraglju → |
| |||||||||
Umrl je – mož!
Kje tak je še med nami
kot on, ki spi v prezgodnji groba jami,
posuti v zimi z venci, s šopki rož?
Umrl je mož!
Umrl je mož pravice in resnice:
te božje hčerke, rajske te device
po svetu tavajo plačoč,
izgnane iz palač in koč;
a njim, ki jih iztiral svet je,
odprl on toplo je zavetje,
sprejel je v svoje jih srcé,
goječ do zadnjega jih dne.
Naprej, tožniki,
naprej, vi bratovske časti grobníki,
jezike zdaj nabrusite ostré:
komú le troho storil je krivice,
resnici kdaj je ponarejal lice?
Umičejo se vsi molčé!
Da, v čednosti njegovih lovorik
ta dvojni list nikdár ne bo zvenel:
krivice storil ni in ne želel
najraje v srcu jezik je imel,
ko zinil je, pa srce na jeziki.
Umrl je poštenjak!
Umrl je učenjak,
podrl se dómu steber je krepák.
Obraz in um pač bil mu je hladán,
a v prsih nosil je srcé ognjeno;
saj tudi zemlje lice v zimi je ledeno,
a v nje osrčju plam je silen vžgan.
Kako za drago gôrel je družino!
Kako plamtel za tožno domovino!
Tej bil je sin iskreno vdan,
tej bil ljubitelj je strastán.
Saj pač dovolj ognjena
ljubav do doma ni nobena,
ki strastna ni!
A ne iz cenih besedí,
iz del se javljaj žar strasti!
In delal on je neumorno
za domovino našo borno.
Po vede rudniku bogatem
prekrasnih dragotin je bral
in brušene v kovanju zlatem
je v častni dar jih domu dal.
Tem dragim kamnom, zlati rudi
zdaj dom se čudi.
Umrl plamteč je narodnjak
podrl se domu steber je krepak.
Umrl je mož značajen,
načel jeklenih, neomajen,
otajal ga ni sončni žar,
noben ga zmajal ni vihar.
Pač padali so trdni hrasti,
on žalujoč jih zrl je pasti;
a sam viharja ni se zbal,
za dom, za rod je trdno stal.
In skusil je notranje boli,
notranji čutil mnog vihar;
a tožil, plakal ni nikoli,
sprejel je moški slednji udar.
Če tožil je kedaj, o svojih bolih dni,
o krivdah tožil je, ki naš jih rod trpi!
Stal vedno neupognjen je junak,
le nji se uklonil je, ki se ji mora vsak;
a i morilki ti s kosó mrtvaško
v obraz je zrl junaško.
Umrl je mož!
Kje tak je še med nami
kot on, ki spi v prezgodnji groba jami,
posuti v zimi z venci, s šopki rož?
Iskal po svetu sem možá´
po vzorih svojega srcá.
Ko njega sem spoznal, kako vesela
zanj duša vsa se mi je vnela,
njegà se oklenila je.
In tegam oh, je smrt požela!
Kako naj duše mi ne stresa bol,
ko utrgalo se sŕca mi je pol?!
Pač rad bi ustavil sólze v duši,
a siloma deró na dan
kot tok, ki jez in bran razruši,
z močjo se ulije na ravan.
A naj teko solzé srcá,
naj le tekó v spomin moža,
saj vreden pač najbljažjih je solzá...
Umrl je mož! - Ne, ni umrl!
Oči le časne je zaprl,
da se po trudu in po boju
oddahne v blaženem pokoju.
Ne, ni umrl!
Še duh njegov živí med nami,
na delo nas budi in drami.
Umrl on ni,
v nesmrtnih delih mož živí!
Živi in večno živel bode,
od vil proslavljen in modric.
Njegà, slavitelja prirode,
opeva roj krilatih ptic,
slavé ga prebivalci vôde,
kar zemlja hrani jih in zrak,
njegov spomin obuja vsak;
dà, kamen slednji, slednja travca
proslavlja nam ime Erjavca.
Priroda vsa, ki vrli ji je bil glasnik,
mu velikansk' je, večen spomenik!
A mi? Pomník postavimo mu tak,
da slednji skuša biti mu enak!