Pri puščavniku Sabljici
| Pri puščavniku Sabljici Triglavske pravljice,1.zvezek Mirko Kunčič |
Gregčeva mati nekaj sluti → |
| |||||||||||||||
Pri puščavniku Sabljici
Puščavnik Sabljica je sedel na klopi ob mlinu in si grel stare kosti v spomladanskem soncu. Divje peneča se je zaganjala voda čez kamnite sklade in hrumela po strugi v globel. Pesem Mlinskega potoka je bila puščavniku Sabljici kaj ljuba in draga. Zarana ga je budila iz spanja, čez dan mu je sepetala svoje skrivnosti, zvečer ga je uspavala v pokojne sanje.
Iz prijetnega brezdelja ga je predramil čudno mehak in zvonek klic:
"Dober dan, stric Sabljica! Ali se grejete?"
"Bog ga daj. Lej ga, ti si, Gregec," se je razveselil starček. "Kar prisedi. Boš kaj žlahtnega povedal." Gregec je pohlevno prisedel in se skromno branil: "Ko pa nič ne vem. Ej, če bi jaz tako po svetu hodil, bi pripovedoval, da bi angelci poslušali."
Te besede so bile puščavniku Sabljici kar vidno všeč. Zjasnil se mu je nagubani obraz in brž je se sam navrgel drobno pohvalo:
"Mili Jezus, to pa kar drži! Hodil sem pa, hodil. Ves svet sem prehodil. Marsikaj sem videl, marsikaj doživel. Ali sem ti že pravil, kako sem pod generalom Lavdonom služil?"
"Nak, tega pa še ne," je odkimal Gregec, čeprav je to štorijo slišal najmanj ze desetkrat. Te majhne laži mu Bog gotovo ni štel v greh. Od srca je Gregec privoščil staremu samotarju veselje, ki ga je imel z obujanjem spominov na znamenitega vojskovodjo.
Puščavnik Sabljica si je natlačil v pipo novega tobaka, ukresal gobo, se važno odkašljal in začel:
"General Lavdon - ta ti je bil hraber in prebrisan mož! Vojno je imel kar v mezincu. Turčini so se ga bali kot živega peklenščka. Komaj so ga zagledali, že so mu pokazali pete. Mi pa smo ga imeli v časteh, da bi šli za njim skozi ogenj in vodo. Kadar je prihajal med nas in zaklical: Majne kinder! - mili Jezus, tedaj smo vsi jokali. Sabljice smo pa kar takooole sukali...! Eh, to so bili slavni časi."
Puščavnik Sabljica je globoko vzdihnil. Z mislimi je vasoval v davnini. Sam ni vedel kdaj in kako je s koščeno roko zamahnil po zraku, kakor da bi hotel nevidnemu sovražniku odsekati glavo. Zmerom in povsod je pripovedoval, kako so včasih sabljice sukali. Zato se ga je ime Sabljica prijelo kot smola in se ga držalo do smrti. In ker je bilo njegovo življenje v Mlinski kotlini kaj samotno, so mu dodali še ime puščavnik.
Gregcu so oči zažarele v skrivnostnem ognju. Skočil je na noge, povzpel se je k starčkovemu ušesu in mu zaupno povedal:
"Stric, zaradi tega sem pa prišel k vam."
Starček ga je začudeno pogledal:
"Zaradi česa? Ali zaradi Lavdona?"
"Zaradi sabljice, stric, zaradi sabljice," je v živi vnemi zaklical Gregec.
"Ejaaa?" se je zavzel starček. "Zaradi sabljice? Pa kaj bi s sabljico, ti čmrlj nebogljeni?"
Gregec se je previdno ozrl in mu s pridušenim glasom razkril svojo skrivnost:
"Takole sem mislil, stric. Zadnjič ste mi pripovedovali storijo o zakleti deklici v Blaščevi jami. Velikanski zmaj jo straži, ste rekli. To deklico bi rad rešil."
Puscavniku Sabljici je od presenečenja zdrknila pipa iz ust. Gregec jo je ročno pobral in mu jo potlačil nazaj med brezzobe čeljusti.
"Mili Jezus, tega pa ne razumem," je zamomljal starček in ga srepo pogledal.
"Tako čudno marnjaš, kakor da bi bil mesečen. Vse si potlačil v en kos; sabljico, zakleto deklico in zmaja. V kakšni zvezi naj bi bila sabljica z zakleto deklico?"
"Takole sem mislil," je Gregec v zadregi nadaljeval. "Če bi znal sabljico tako spretno sukati kot vi, pa bi zmaja ugnal."
"A takisto," se je starček vedro nasmehnil. "Zdaj pa že razumem. Sabljico naj te naučim sukati, kaj?"
Gregec je neutegoma pokimal. Bil je na vso moč vesel, da mu je starček kar sam vzel besedo iz ust.
Starčkov obraz se je takoj spet zresnil. Malo je pomislil, malo pomolčal, potlej pa nekam nevšečno zabrundal:
"Pa si vse dobro pretuhtal? Tezko bo šlo, mili Jezus, težko. Zmaj nima samo ene glave."
Gregec pa je veroval v svoj pogum in v čudovito moč puščavnikove sablje.
"Nič ne de," je rekel. "Če ima deset glav, ne bom bežal pred njim. Samo sabljico mi posodite in naučite me, kako jo je treba sukati."
"Naj bo v božjem imenu," se je starček vdal in počasi odkrevsal v bajto. Gregec ni opazil hudomušnega nasmeška na njegovem obrazu.
Mlinski potok je šumel. Planine so se kopale v jutranjem soncu. Izpod pečine Granšice, ki je nemo strmela z višine navzdol, se je do Gregčevih uses prikradlo nekaj kot mila tožba, pretresljiv vzdih: Reši me! Reši me!
Zakleta deklica kliče! ga je tesnobno spreletelo. In je pri priči napravil trden sklep: Moram jo rešiti, moram.
Puščavnik Sabljica se je spet prikazal na pragu. V desnici je držal staro sabljo, ki je bila od konice do ročaja že močno skrhana in zarjavela. In velika je bila, skorajda večja od Gregca.
'Takole jo primi," je rekel in pokazal.
Gregec je prijel za ročaj. Pa mu je roka kar omahnila, tako težka je bila sablja. Ves potrt in osramočen je povesil glavo.
Starček mu je narahlo dvignil užaloščeni obraz in dobrohotno rekel:
"Nič ne maraj! Za to sabljico si res še premajhen; napravil ti bom drugo, manjšo. Kar pri kovaču jo bom skoval. Oglasi se čez nekaj dni."
Gregec ga je hvaležno pogledal. Upanje, da bo zakleto deklico vendarle rešil, je v njegovem srcu znova oživelo.
"Pa jo res kmalu napravite," je zaprosil. "Dolgo ne utegnem čakati. Pri Zrnovih so me najeli za pastirja, veste. O svetem Primožu se paša začne. Pa prav nad Granšico bom pasel."
"Nad Granšico?" se je živo pozanimal starček. "Glej, to je kot nalašč. Kar pred nosom jo boš imel, Blaščevo jamo. Da bi se ti le posrečilo zmaja pokončati!"
"Ga bom že," je obljubil Gregec. "Samo sabljico mi dobro nabrusite."
"Brez skrbi," ga je pomiril starček. "Tako jo bom nabrusil in nadrgnil, da se bo svetila kot moja, ki sem jo pod generalom Lavdonom nosil. General Lavdon - ta ti je bil hraber in prebrisan mož! Ali sem ti že kaj pravil o njem?"
"Nak, še nič," je odkimal Gregec in se skrivaj namuzal.
"Potlej pa poslušaj," je zabrbljal raztreseni starček in ponovil svoj slavospev znamenitemu vojskovodji Lavdonu od začetka do konca.