Pojdi na vsebino

Prepad Klemenca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kako so Belokrajinci hodili na tlako... Bili so trije velikani...
Prepad Klemenca
Lojze Zupanc
Kako so Črešnjevčani jazbeca lovili...
Spisano: Maja Jerančič Čuden, PolonaPolona Zrimšek
Izdano: 9763487
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Nad Suhorjem, v gorjanskem gozdu, ki mu Kebrčica pravijo, je globok, globok prepad — Klemenca.

V bližini Klemence so lepi pašniki. Nekoč so pastirji iz Suhorja pasli tamkaj ovce. Kakor pa že imajo pastirji na­vado, so se tudi takrat zmerjali med seboj, se tepli in ka­menjali. Ko so se naveličali vseh teh norčiji so za kratek čas metali kamenje v prepad. Prepad je bil globok; tako globok, da niso nikdar slišali dna, kadar so spuščali ka­menje vanj. Le nekakšno nerazločno momljanje, kakor da bi na dnu šumela voda, je bilo slišati iz prepada.

Najbolj neugnan od vseh pastirjev je bil pastirček Peter. Nekega dne privali odnekod velikansko skalo in jo skotali v prepad. Kmalu zatem so pastirji opazili malega dečka z rdečo kapico na glavi, ki je priplezal iz prepada. Od strahu so zakričali in zbežali. Dečko s kapico pa je nastavil dlani na usta in kričal za njimi:

»Kaj sem vam storil žalega, da mi razbijate streho v jami? Če me ne boste pustili v miru, le počakajte, bom očetu povedal, da mi nagajate. Potlej se pa le pripravite, hudobneži grdi!«

Potem je dečko izginil, odkoder je prišel. Pastirje pa je strah popustil in so se spet približali prepadu in, sklonjeni nad rob, gledali v globočino, kje bi opazili neznanca.

Petru pa ni dala žilica miru. Privalil je še večjo skalo in jo pol iz hudobije, pol iz radovednosti, če se bo dečko spet prikazal, zvalil v prepad. Tedajci pa se je na dnu za­čulo strahovito grmenje: kot bi trenil je skočil iz prepada velikan in zgrabil pastirja Petra za lase: »Kaj si storil! Mojemu otroku si razbil kristalno sko­delico!«

Pastirček se je zvijal od bolečin in milo prosil odpu­ščanja.

Velikan pa je dejal: »Naj bo. Za prvič. ti vzamem za odškodnino samo eno ovco. Če se bo pa še kdaj kaj takega pripetilo, ti vzamem celo čredo.”

In velikan pograbi najlepšo ovco iz Petrove črede in brž izgine v prepad. Od takrat se pastirji izogibajo Klemence.