Predloga:Izbrano besedilo/oktober 2008

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Josip Jurčič: Črta iz življenja političnega agitatorja (19. stoletje):

Leto 1848, čudno leto! Eni se ga spominjajo s strahom in se v duhu prekrižavajo pred pošastjo revolucije, ki je kakor iz spanja zbujena grozila čez pol Evrope svojo palečo baklo povzdigniti, eni pa ga blagoslavljajo ter se vesele odseva, ki ga je to leto pustilo, in pravijo, da je vcepilo kali bodoče svobode, da nas je vzbudilo, da nam je oči odprlo in smo spregledali sebe in svojo nesrečo in pot, po katerem nam je hoditi.

Ta odsev se je razprostrl tudi čez našo drago Slovenijo. Marsikdo se je naenkrat čutil mladega po srcu, marsikdo je naenkrat zavedel se, da je Slovenec — žal samo, da bi kmalu zopet pozabil. Zlasti Ljubljana je bila naenkrat narodna postala, nemškutarjem zabavljala, ustanovila Slovensko društvo, v katerem je ljubi naš rojak iz ljubljanskega muzeja Dragotin Dežman, imajoč še pravo, od ljubezni do slovenske domovine vneto srce, navdušeno govoril za »slavo Slavjanov«. Imenovati bi se dali profesorji, ki so kokarde s slovenskimi barvami nosili in bili korifeji med Slovenci, današnji dan pa slovenstvo zaničljivo gledajo; za pesnika vem, ki je med prvimi tačas lezel na slovenski Parnas, njegov sin pa danes še slovenskega jezika ne zna; ljudi bi lahko naštel, ki so tačas kot mladeniči v narodni straži navdušeno za Slovenijo kričali, danes pa so ostroobrazni in osornovladni birokrati, ki so pripravni z devetindevetdesetimi ministri devetindevetdesetkrat svoje »prepričanje« menjati. Pa »omnia sunt vana« — govori sv. Avguštin.

berite naprej...