Črta iz življenja političnega agitatorja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Črta iz življenja političnega agitatorja
Josip Jurčič
Spisano: iz Josip Jurčič, Zbrano delo 4, skenira in ureja Tadeja Rozman
Viri: Josip Jurčič, Zbrano delo 4. (Ljubljana, 1967).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Leto 1848, čudno leto! Eni se ga spominjajo s strahom in se v duhu prekrižavajo pred pošastjo revolucije, ki je kakor iz spanja zbujena grozila čez pol Evrope svojo palečo baklo povzdigniti, eni pa ga blagoslavljajo ter se vesele odseva, ki ga je to leto pustilo, in pravijo, da je vcepilo kali bodoče svobode, da nas je vzbudilo, da nam je oči odprlo in smo spregledali sebe in svojo nesrečo in pot, po katerem nam je hoditi.

Ta odsev se je razprostrl tudi čez našo drago Slovenijo. Marsikdo se je naenkrat čutil mladega po srcu, marsikdo je naenkrat zavedel se, da je Slovenec — žal samo, da bi kmalu zopet pozabil. Zlasti Ljubljana je bila naenkrat narodna postala, nemškutarjem zabavljala, ustanovila Slovensko društvo, v katerem je ljubi naš rojak iz ljubljanskega muzeja Dragotin Dežman, imajoč še pravo, od ljubezni do slovenske domovine vneto srce, navdušeno govoril za »slavo Slavjanov«. Imenovati bi se dali profesorji, ki so kokarde s slovenskimi barvami nosili in bili korifeji med Slovenci, današnji dan pa slovenstvo zaničljivo gledajo; za pesnika vem, ki je med prvimi tačas lezel na slovenski Parnas, njegov sin pa danes še slovenskega jezika ne zna; ljudi bi lahko naštel, ki so tačas kot mladeniči v narodni straži navdušeno za Slovenijo kričali, danes pa so ostroobrazni in osornovladni birokrati, ki so pripravni z devetindevetdesetimi ministri devetindevetdesetkrat svoje »prepričanje« menjati. Pa »omnia sunt vana« — govori sv. Avguštin.

Z Dunaja, kjer je posebno vrelo, kjer je še pošteni demokrat dr. Fischhof mogel pred množico na dvorišču cesarske palače govoriti za svobodo, ne samo nemško, ampak vseh avstrijskih narodov, in mu je ploskalo občinstvo, še ne tako zelo po kupljivem časopisju sprideno ko danes — z Dunaja so bili v Ljubljano in marsikam na Slovensko prišli domoljubni, vneti študentje kakor buditelji narodnega zavestja.

Kakor je bil ves čas mlad, tako je bila tudi politika teh blagovestnikov precej mlada. Prav dobro so sicer spoznali, da z Nemci in nemškutarji se ne morejo vezati, da ti iz nekega instinkta zavirajo vsak razvoj slovanstva; ali prišla jim je bila v glavo misel, kakor danes spoznavamo, popolnoma napačna, da bi bili Slovanom in zlasti nam Slovencem Italijani dobri zavezniki, kajti Italijani so imeli isto načelo zapisano na zastavi, načelo narodnosti. Enega teh za zvezo z Lahi vnetega apostola najdemo v ljubljanskem predmestju, v Krakovem, kjer prostim, na pol kmečkim in neizobraženim, pa trdim Slovencem Krakovčanom priporoča svojo idejo. Kako so naši prosti ljudje napačnost te namišljene zveze z Italijani že tačas spoznali in to spoznanje malo predrastično pokazali, naj pove naslednji prizor.

Okoli velike mize v krakovski krčmi sedi kakih dvanajst meščanov krakovskega predmestja. Možje so oblečeni povečini kakor kranjski kmetje v naviksanih čevljih do kolen, polosanih irhastih hlačah s kučmo na glavi. Le nekaj jih je med njimi, ki imajo suknje, o katerih je dvomljivo, ali so bile novo pri krojaču narejene ali pa so kupljene tam »za vodo« med starino. Tam vidiš čevljarja z debelo smolavo roko, širokimi pleči in štirioglatim obrazom, suhega krojača, ki so mu prsi proti hrbtišču nazaj zlezle, odurno in osorno gledajočega ribiča, ki po Ljubljanici karpe lovi, zabuhlega in odebelelega hišnega posestnika, ki živi od skromne najemnine svoje hiše in od solate in špinače, katero mu na obširnem vrtu gospodinja sadi in potem, pred škofovo hišo čepe, to zelenjad prodaja. Vsi ti vino pijo in resno in tiho poslušajo mladega človeka, ki na oglu sedi in jim pripoveduje o Slovanih in njihovem ogromnem številu, o starih, svetih pravicah, ki jih imamo Slovenci, o spoštovanju, ki ga ima vsak narod za svoj jezik in ga mora tudi Slovenec imeti itd.

Ta mladenič, imenujemo ga Jerebica, študent dunajske univerze, je visok, tenek človek, po obradku mu poganjajo začetki črne brade, na majhnem okrožljatem nosu čepe očala in zakrivajo male, žive oči, ki kakor dve iskri gledajo iz globoko ležečih lukenj pod nizkim čelom, nad katerim so črni, dolgi lasje strmo pokonci razčesani.

»Tako tedaj zapisano stoji, kakor ta gospod pravi, in od cesarja potrjeno, da smo Slovenci,« pravi robat zarjavel Krakovčan. »I nu, saj to je prav, če smo, pa bodimo! Saj res ni, da bi na rotovžu sami Nemci sedeli, ki ne iztegnejo gobca za nas. Moj stari oče je plačal ene groše štivre, pa je bil mir in pokoj. Pa poglejte moje bukvice doma, koliko je počečkanega, kar sem že plačal.«

»Samo da davek pobirajo, so ti hudiči,« kolne čokat čevljar. »Pet let sem šival gospodom in hlapcem, jaz in moja dva fanta, da je bilo vendar kaj zaslužka in sem brez skrbi usedel k maseljcu ali pa poliču, kadar sem škarpe pod klop zmetal. Kar ti tisti mali birič iz kanclije prinese blek, ki pravijo, da je patent in pravica. Piši me taka pravica, kamor češ, če moraš človek deset goldinarjev na leto plačati, puntaj se ali ne puntaj. Kamor bi jih del, če podplatov kupim ali pa če jih zapijem, bi kaj odlegli. Zdaj pa se mi zdi, da jih v vodo mečem.«

»Le počakajte,« šepeta majhen možiček, »saj pravijo, da pridejo Ižanci s sekirami davke odpravljat. Ti bodo vse Nemce potolkli.«

»Jaz bi jim koj pomagal, samo potlej zaprt biti je sitno,« pravi drugi.

»Pa otroke nam v vojsko jemljó, da jih postrelé kakor črno živino,« jezno momlja debel mož in hiti iz pipe vleči.

Gospod Jerebica, zapazivši, da ti prosti možje zaradi njegovih govorov ne ločijo Nemcev in nemškutarjev od državnih in vladnih mož in da tako veleizdajno govore, malo plašno po izbi gleda. Razen teh mož ni bilo nikogar v hiši. Tudi je bilo oseminštirideseto svobodno leto, lahko se je kaj čez ojnice govorilo. Da štirje starejši Krakovčanje nekaj le molče in ga od strani ogledujejo, tega ne vidi, temveč še z večjim pogumom začne razkladati, da pravzaprav Nemcev na Kranjskem ni, da so le odpadniki, katerih je sram, da so Slovenci in zato z Nemci vlečejo, in da tisti Nemci, kar jih je v deželo prišlo, nimajo pravice gospodariti.

Krakovčanje so se počasi navlekli pijače in gospod Jerebica je imel čedalje bolj verne poslušalce. Samo to mu ni bilo po volji, da se niso vsi govorjenja udeležili in da so vedno na »davek« nazaj govorico nanašali in njegove lepe nauke o narodnih pravicah in svobodi sem ter tja napak razumeli. Ker se je bil že tudi sam malo napil, rastlo je od trenutka do trenutka njegovo domoljubje in hotel je lepo priliko porabiti, da bi malo propagando delal za svojo in nekaterih tovarišev idejo: za zvezo Slovencev z Italijani.

»Gospodje!« začne gospod Jerebica in Krakovčanje zadovoljno prikimajo, da jih kdo z gospodi nagovarja. »Gospodje, nas Slovencev ni veliko. Sami ne opravimo nič, temveč moramo iskati pomočnikov. Takih zaveznikov moramo iskati, ki imajo ravno tiste sovražnike kakor mi, katerim se Nemci vrivajo kakor nam. To so Lahi. V Lombardiji in na Beneškem in v Trstu imajo Lahi nemškutarje za sovražnike. Z Lahi se moramo zavezati in zediniti.«

»Kaj pravi?« vpraša tam na zadnjem koncu mize mož, ki je Jerebico že pred malo sumljivo ogledoval.

»Z Lahi se bomo pajdaših?« vpraša drugi in gospoda Jerebico ogleduje s svojim najstarejšim očesom. »Lahi so v Majlontu mojega sina ubili, ki ni živemu človeku nič žalega storil, zdaj pa ta pritepenec pravi, da bi Lahi k nam prišli. Ti, od kod si pa? Kdo si?«

Jerebici jame vroče prihajati. Kakor bi mignil, je pijane Krakovčane domoljubje in človekoljubje minilo in jeli so ga z očmi premerjati in italijanske grehe naštevati. Zidarski mojster je dejal, da Lahi ves zaslužek prejemljejo, eden je vedno ponavljal, da so mu sina ubili, eden je dejal, da mislijo papeža odstaviti, eden, da imajo zmerom nože v žepu, s katerimi trebuhe parajo, eden je zopet hitel praviti, kako so nekemu trnovskemu trgovcu, ki je iz Trsta vozil se, denar pograbili itd.

Gospod Jerebica je spregledal, da tu ne more za svojo misel propagande delati. Ustrašil se je bil malo hitre spremembe poslušalcev in njihovih hudih, nezaupnih pogledov. Poznal ni niti enega. Malo od jeze, malo od strahu pred vina polnimi predmeščani je bil obledel. To se je Krakovčanom še bolj sumljivo zdelo. Jerebica je hotel svojo reč za silo popraviti, pa popačil si jo je še bolj, ker je napak začel, namreč Lahe opravičiti, da niso tako hudobni. Slovenec je sploh, posebno pa pri vinu, tak, da si ne da vsakemu ugovarjati, sosebno ne, ako je po stanu ali po omiki nad njim in je v njegovi druščini pri vinu v veliki manjšini. Tudi trdo slovenskim Krakovčanom ne manjka te zaupnosti v svoj lastni razum in v bistrost svoje pameti.

»To je laški špijon!« pravi oni debeli, ki se je bil prvi zoper gospoda Jerebico oglasil. »Ta ljubljansko mesto ogleduje, da ga bo potlej Lahom izdal, in vso deželo.«

»Poglej ga, kako ga barve spremetavajo!« pravi drugi in jezno svojo pipo po mizi položi, da se pepel iz nje strese.

»Jaz nisem Lah ...«, izpregovori Jerebica.

»Boš lagal, lump! Zakaj imaš pa črne lase in prav laško brado? Jaz bi ti že pokazal!« vpije eden in ob mizi vstane.

Ubogemu gospodu Jerebici je bilo malo tesno pri srcu. Kesal se je, da je šel med neznane ljudi za svojo nezrelo idejo agitirati, še bolj kakor se je kesal, se je pa bal za svoje zdrave ude. Zunaj se je bil trd mrak storil, pri mizi so ga pa popolnoma zaseli, tako da ni mogel vstati in pobegniti. Brezupno se je oziral po krakovskih obrazih, da bi koga dobil, ki bi se mu prijazen skazal in ga zagovarjal in mu dopovedati pomagal, da ni Lah, temveč pošten Slovenec iz gorenjske vasi. Vse zastonj! Potomci lovcev glasovitega »podkovanega karpa« so bili vina polni in so se grozovito resno držali. Pa poskusiti je hotel, kako bi nevarnosti odšel, ter vstal s svojega prostora.

»Ali ga vidiš? Pobegnil bi rad! Lah je,« pravi eden in mu zapre pot.

»E, pustite ga, saj ne govori laško,« tolaži krčmar, ki je bil edini trezen.

»Samo noče, pa zna! Drži ga!« kriči eden.

Jerebico mrzel pot oblije.

»Udari ga, laškega špijona!«

To so bile zadnje besede, katere je gospod Jerebica v tej druščini popolnoma razumel. Kar so nadalje vpili čezenj, to je bilo težko ločiti, kajti videl je zastavne mlade in stare može, kako so za mizo zrasli, kako so ga jezno gledali, videl je s strahom in trepetom, kako so se nekatere krakovske pesti vzdignile, čutil, čutil, kako jih je več po njegovi nedolžni glavi palo, kako so očala odletela, in naposled, kako so ga nekateri popali za roke, za podpazduho, za noge in tako dalje in tako dalje, da se je zunaj precej daleč od veže v zeleni travi znašel pod milim nebom, s pokvečenimi udi, pobitim srcem in potrtim navdušenjem za svojo idejo.

In ko se je gospod Jerebica počasi na svoje noge postavljal in klel iz globočine svoje duše, klel ves svet in samega sebe, sijala je z neba bistra polna luna na gospoda Jerebico. In čeravno gospod Jerebica ni bil tačas še poet in menda še dandanes ni, pove sam, če ga vprašaš, da je ta čas proti nebesom pogledal, z zobmi zaškripal in v trenutku, kjer ga je bilo vse pravo in sentimentalno domljubje popustilo, govoril: »Nikdar več ne bom šel agitirat, če ne bom vedel komu in zakaj.«

Vendar gospod Jerebica ni popolnoma besede držal. Res je postal c. kr. pokoren uradnik, popustil je delo za narod, pa agitiral je in zabavljal natihoma še vedno, kjer se je dalo – brez skrbi. Svojo idejo zveze z Lahi je dolgo nosil. Šele letos, kakor slišimo, jo je popolnoma popustil, ko je čul, da so Lahi v Trstu tako strastno hudobni nasproti Slovencem, ter je obupal in zdaj nam je pričakovati, kam in kako se bo obrnil. Do letos krakovskega imena ni mogel slišati, da bi ne bil umolknil. Šele v poslednji čas so mu dobri prijatelji dopovedali, da so Krakovčanje današnjega dne vse drugi in drugačni možje, kakor so bili leta oseminštiridesetega.