Vſzákomi, kí bode eta ſteo Krſztseniki, miloſcso, mér, blagoſzlov, i zdrávje vu Goſzpodni naſen Jezuſi Kriſztuſi. Ámen!
§. 1. Dvouje csüdovanya vrejdno Bo'ze velike ſzkrbí, kotero on mà na Sztároge i Nouvoga Zákona ono píſzmo, vu ſterom je ſzvojo ſzvéto volo od cslovecsánſzkoga národa, jáko 'zmetno ſzprávlenoga, zvelicsanya vö nazvejſztvo, ſze nahája tákſe ſzvedocsánſztvo: da nám je na obouje dvouje potrejbno nej ſzamo ſzkrblivo paziti; nego i du'zni ſzmo, kak za to prvo, tak i za to drügo, Bougi naſemu ſzpunoga ſzrczà vſzigdár hválo dati.
§. 2. To prvo je eto: kaj je ſzvojo ſz. rejcs, kak jo je dáo gori zapíſzati, vu ſztárom Zákoni po Prorokaj 'Zidovſzki, vu Nouvom Zákoni pa po Apoſtolaj Grcski, vtelikom vrejmeni i vtelikájſem preminyávanyi ſzveczkoga dugoványa notri da naſega 'zivlejnya, czejlo i csíſzto obdr'zao. To drügo je pa eto: kaj je eſcse vſzákſem vrejmeni mo'záke zevſzákega národ zrázlocsnimi jezíkmi gucsécsega prebüdo; kí ſzo ſz. píſzmo Sztároga i Nouvoga Zákona z'Zidovſzkoga i Grcskoga, níki vſze, níki pa kákſi táo ſzamo, na ſzvojega národ laſztvini jezik obrnoli.
§. 3. Bilou ji je iſztina nej malo: kí ſzo eto ſz. píſzmo, ſtero mí, vüpavſi ſze iſztini, právimo, ka je pd zacsétka máo notri do naſega vrejmena czejlo i csíſzto obdr'záno, zvſzakojacskim tálom zácsali gríziti i nyègovo popolnoſzt ino csiſztoucso vu dvojnoſzt zvati i tajiti.
§. 4. Na ime, ka ſze Nouvoga Zákona kníg doſztája, známo jálnoſzt oni; kí ſzo od práve csíſzte krſztsánszke vöre kraj zavdarili: kak vnogokrát ſzo naminyávali zmenkanye ſz. píſzma kázati. a) Známo i oni vu naſem vrejmeni bodoucſi ſzlejpo ſzrcsnoſzt; a) kí ſzo brezi prebránya i rázuma vſzakojacsko med ſzebom protivno i rázlocsno ſtejnye (variantes inter ſe lectiones) Nouvoga Zákona vküppe prináſali cſi gli, kak ſtimam, nej zhüde, dönok znezrele náklonoſzti; geto ſztoga nyihovoga dela ſzhája eto, liki dabi ſz. píſzmo nebi bilou popolno.
§. 5. Ali ni ovi ſzvojom jálnoſztjom, ni eti ſzvojom ſzrecsnoſztjom, ſzo nej li ſzamo nikaj nej mogli skouditi cſiſztoucſi Nouvoga Zákona píſzmi: nego bole etak je nyegova cſiſztoucsa i popolnoſzt zkmicze, vſteroj je vu ſzrejdnyem od Kriſztuſovoga rojſztva vrejmeni (tempore medii ævi) le'zála, na ſzvetloſzt i prvo ſzvojo proſztoucso czilou poſztávlena b.)
§. 6. Mámo, bojdi Bougi hvála, 'znyegove miloſcse oboujega dvoujega, tak Sztároga, kak Nouvoga Zákona exempláre, brezi zmenkanya, glíhne zonim píſzmom glíha i prouſzto vjedinya: da niſcse vu nyihovoj cſiſztoucſi i czejloſzti zrázumom kre iſztine nemore dvojiti.a)
§. 7. I tak, zvün ti ſztári, ni ti nouvi vezdásnyi ſz. píſzma razkladácske nikaj ſztraslivoga nemajo: zakojbi ne ſzmeli na drügi jezik vu priſzpodobnoſzti Dühà ſzvétoga píſzmom zglíhani.a)
§. 8. I eto delo, na keliko ſze je od vnougi ſz. mo'zákov na haſzek vnougoga národa, ſteri zrázlocsnim jezikom 'zivé, zácsalo i eſcse vezdásnyem vrejmeni ſze, geto tak 'zelej potrejbcſina, zacſinya, je drügo Bo'ze ſzkrbí, kotero na ſz. píſzmo mà, kcslovecsánſzkomi národi ſzvedouſztvo.
§. 9. Zagvüsno etoga vezdásnyega cslovecsánſzkoga národa ſztálnoſzt je tákſa: da vékſi táo nyega more zadovolen biti ſztiſztim jezikom; ſteroga ſze je vu onoj krajíni, vu koteroj 'zivè, nüczati i na ſzvoj haſzek obracsati od májnczena návcso. Ár je nej vſzákomi dáno Bogà po ſz. píſzmi, ali 'Zidovſzki, ali Grcski, ſzebom gucsécsega razmeti: ſtero je vu vezdásnyem vrejmeni ni nej haſznovito; niti tákſega kaj nám nej trbej csakati.
§. 10. Geto je pa potrejbno vſzákomi vſzákoga jezika i národa csloveki iſztino Bo'zo vu ſz. píſzmi bodoucso na zvelicsanye znati, i od toga znánya nikoga nej trbej kraj vracſati ino vö zapirati: zâto ni nevoscséni tak nemoremo biti; kabi komi ono skér, ſtera na tou pela bránili; nego bole nátom bojdmo; da ſze nyim vrokè dà. Kotero i Goſzpodin Boug ſzám ſcsé: geto ſze je doſzéga máo tak ſzkrblivo pascso za obracsanye prvoga píſzma na razlocsne cslovecsánſzkoga národa jezike; da, liki je oprvics zſz. Dühom i za toga zroka volo nadehno ſzvoje Apoſtole, gda je je kvſzejm národom poſzlao ſzvoj ſz. Evangyeliom gláſzit, kabi vſzakojacskimi jezíkmi gúcsali; *) tak, geto je tè dár jezikov henyao i Kánon od ſz. Bo'zi mo'zákov je zvrſeni bio, je nej ſteo, kabi li v'Zidovſzkom i Grcskom jeziki, da ſzo ga vſzi lidjè nej znali, oſztalo; nego 'zelejoucsi vſzákſega csloveka vu vſzákom národi ſzvojim laſztivnim jezikom gucsécsega zvelicsanye, je pobüdo vu vſzákom národi vſzakojacske jezike znajoucse mo'záke, po koterí je ſzvojo prvo rejcs (textus originalis) oboujega Zákona dáo na drüge jezike razkládati; naj ga po vſzem ſzvejti vſzi národje razmijo.
§. 11. Tà zvelicsánſzka i na právo teliko národa ino jezikov blá'zenſztvo obrnyena ſzkrb Bo'za ſze je vö ſzkázala po Kriſztuſovoga vnébo zaſztiplenyà vrejmeni nejli ſzamo med onim lüſztvom; ſtero okoli ſzuncsenoga groi hoda 'zivè, geto je Nouvi Zákon od Apoſtolſzki mo'zákov hitro na Siriánſzki jezik a) kákſi je teda, ſzKaldeánſzkim vküp zlo'zeni, povſzud rasérjeni bio, obrnyeni: nego i med onimi lidmí, kí ſzo priti ſzuncsenomi záhodi, je Boug eto ſzvojo ſzkrb vö vjavo i ſzvojo ſz. rejcs z'Zidovſzkoga i Grcskoga po pobo'zni i moudri mo'zákov gyedrnoſzti na laſztivni ſzvojga lüſztva jezik obrnyeno dáo ſteti.
§. 12. Vtom táli ſzo naj prednyejſi Vlahi, ali Taliánje (Itali): ki ſzo naſzkori po ſzmrti Apoſtolov, neznamo od koga, doubili Vlasko, ali, kak zdaj naſi Szlovenye gucsíjo, Deacsko czejlo Biblio; ſtero ſz. Ágoſton za Italiánſzko, ſz. Hieronymus pa za obcſinſzko i prouſzto, zovè. b) Tou ſzo naſzledüvale po vö razglaſenom Evangyeliomi vu Europi, na dr'zéle i rázlocsne jezike gledoucs, vnouge drüge vdrügom jezíki na teliko: da ſze 'ze ſzkoro nikſi národ okoli ſzuncsenoga záhoda prebívajoucſi ne nájde; kíbi vu ſzvojem jezíki Bo'za zmo'zna dela vnaſem vrejmeni ſteti i na ſzvoj haſzek obrnouti nemogao. a) Ali i na tou je naſe lidí pobo'zna gyedrnoſzt i gyedrna pobo'znoſzt nadignola: da ſzo Bo'zo ſz. rejcs vu Indio, Malabario, i Americo med pogane nejli ſzamo 'zívo neſzli; nego, geto ſzo ji vnogo jezero na Kriſztusovo ſzpoznanye vnougi mejſ taj pripelali, i ſz. píſzmo ſzo na nyihov jezik obrnyeno nyim vrouke na zvelicsanye dáli. b)
§. 13. Meo je i mà eſcse Goſzpodin Boug vſzigdár, kakti na veſz cslovecsánſzki, tak i na veſz Szlovenſzki národ vu etom ſzvojo Bo'zánſzko ſzkrb: da, liki je od ſzrejdnyega mourja notri do Bejloga ſzo Dalmátzio, Iſztrio, Slavonio, Boznio i Bulgário, Horvacski, Krajnſzki, Stajerſzki, Vogrſzki, Morſzki, Cseſzki, Polſzki i Moskovitánſzki orſzág 'znyim napuno; a) tak je i vſzákſem toga nâroda rázlocskom jezíki níke nadigno; kí ſzo na ſzvojo materno rejcs, vſteroj ſzo ſze poroudili, ſz. píſzmo obrnoli. b) Te drüge zdaj tà nihávſi zadoſzta nám bode: cſi ſze ſzpomenémo ſzKrájnczov i zdolnyi Stajerczov; kí ſzo, kak ſtímamo znaſimi Vogrſzkimi vu 'Zeleznoj, Szala i Somoczkoj ſztoliczi bodoucſimi ſzloveni vrét oſztánki ovi Vandaluſov; koteri ſzo po Kriſztuſovom rojſztvi na pêt ſztou (fæculo V.) zete králevcſine Vlaski i potom Spanyorſzki orſzág, odnut pa prejk mourja v Afriko odplavali. Med tiſztimi je 'ze vleti narodjenega Kriſztuſa 1562. Primus Truber, Bo'ze rejcſi vu Aurachi, kak ſze ſzám zovè, ſzluga, Nouvi Zákon po Krajnſzkom jeziki zGlagolſzkimi píſzkimi vö dâo. Na drügo leto pa, tou je 1563. Dalmata Antoni, Stevan Iſztviánſzki i Jüri Jurjavics, dájo ſtámpati znouvics vtom jeziki vednom táli ſtiri Evangyeliſte, vdrügom pa Apoſtolov Djánye zLiſztmi i ſz. Ivana Oznanoſztjom vrét v Tibingi z Glagolſzkimi i Czyruliskimi píſzkmi, kak naſi exemplárje ká'zejo, in 4to. Po eti ide Dalmatina Jüri i czejlo Biblio, tou je, Sztároga is Nouvoga Zákona vſzo piſzmo, obrnè na Stajerſzki jezik zvelikim, kak právi, trüdom; i dájo vö ſtámpati vu Wittebergi v. 1584. leti zVlaskimi, ali ſzi bojdi z Deacskimi píſzkmi in folio. Hvále je vrejden i Franczel Miháo: ka je vu Luzátzii bodoucſim Szlovenom, ali Vandaluſom, Evangyeliom ſz. Mátaja i Marka 1670. ſz. Pavla kRimlánczom i Galátáncom líſzt pa 1693. i potom czejli Nouvi Zákon 1706. darüvao vBudiſſi in 8vo. Koteroga ſzo naſzledüvali drügi ſtirje moudri vucſitelje rejcſi Bo'ze vu naſem vrejmeni: i vö ſzo dáli vſze Sztároga i Nouvoga Zákona knige vleti 1728. vu Budiſſi in 4to.
§. 14. Sto de tak kráto naſim med Mürom i Rábom prebívajoucſim ſzlovenom tè ſz. Bo'ze knige na ſzvoj jezik, po ſterom ſzamom li vu ſzvoji Prorokov i Apoſtolov píſzmaj gucsécsega Bogà razmijo, obracsati? geto je i nyim zapovidáva Goſzpodin Boug ſteti; da je moudre vcſiníjo na zvelicſanye po vöri vu Jezuſi Kriſztuſi; tou pa ni ſzTruberovòga, ni Dalmatinovoga, ni Frenczelovoga, niti znikakſega drügoga obracsanya (verſio) csakati nemorejo. Ár tej naſi Vogrſzki ſzlovenov jezik od vſzej drügi doſzta tühoga i ſzebi laſztivnoga mà. Kakti i vu naprej zracsúnani ſze veliki rázlocsek nahája. Zâto je potrejbno bilou tákſemi csloveki naprej ſztoupiti: kíbi vetom delao Bougi na díko, a' ſzvojemi národi pa na zvelicsanye. Liki je i Goſzpodin Boug na tou nadigno Stevan Küzmicsa Surdánſzkoga Farara: kí je zGrcskoga pouleg premoucſi i pomáganya Dühà ſzvétoga zvelikom gyedrnoſztjom na ete, kákſega ſtés i csüjes, jezik czejlo Nouvi Zákon obrnyeni i ſztroskom vnougi vörni düsícz vö zoſtámpani i tebi rávno tak za toga zroka, za ſteroga volo ti je 'ze pred temtoga od nyega ſzprávleni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk i vHalli 1754. ſtámpani, vrokè dáni.
§. 15. Premiſzli tak, vören Krſztsenik, ki eta ftés: kak veliki i zvelicsánſzki haſzek bode eto delo vu Bo'zoj Czérkvi escse pri tvojem odvejtki melo; i dáj hválo Bougi tvojemi za njegovo ocſinſzko ſzkrb, ſtero ſzkazüje kſzvojoj vu 'Zidovſzkom i Grcskom jezíki bodoucsoj, etomi ſzvejti vö dánoj i do naſega vrejmena zdr'zánoi, rejcsi: geto je nejdopüſzto; kabi eſcse edna piknyicza 'znyè prejsla. a) Razmis ſztoga obilno: keliko hvále i poniznoga ſzrczà ſzvedouſztva nyemi mores dati: kaj je vſzákom vrejmeni vu vſzákom národi tákse mo'záke, kotere je zjezikmi, zgyedrnoſztjom i ſzpobo'znoſztjom gori oſznáj'zo, na preobrácsanye ſz. píſzma gori nadigno; da ſzkoro vteliki rázlocsni jezíkmi, keliko ji je na ſzvejti, vſzej vídijo tè ſz. knige. I tak ſzvojega ſztrána ocsiveſzno ká'zejo: ka ſzo ſzpunila ſztároga Zákona proroküvanya b) i na naſe vu Meſſiáſovom vrejmeni bodoucse blá'zenſztvo glédajoucsa nazvescsávanya. c)
§. 16. Obſzlejdnyim razmisi eto; kí ete Nouvoga Zákona ſz. Szlovenſzke knige vtvojem maternom jeziki ſtés, ali je ſteo bodes: ſzkak veliko hválo-dávanyem tvojega Bogà dobrouto czilou nezracsúnano mores zviſávati i cseſztiti; eti knig ſzpravitela pa, za nyegovo, ſtero je ktebi i ktvojemi lüſztvi ſzkázao, ſzkrblivoszt vkákſem poſtenyej i vrejdnoſzti ſzi du'zen dr'zati; ka ſze ti té od ſzrebra i zláta dragſi kints, brezi ſteroga ſzo tvoji ſztariſi bilí i ſztebomvrét od vnogo vrejmena 'zeleno csakali, zdaj brezi vſzega vüpanya ino trüda tvojega vu tvoje rokè dà; da tak zednoga ſztrána poſzlüsajoucsi, zdrügoga pa ſtécsi gucsêcsega tebi Bogà vetom jeziki dobro razmeti, i nyegovo volo razmevſi ktvojemi, naj bole vekivecsnomi, zvelicsanyi ravnati mores.
§. 17. V'zívajzáto ete Bo'zi dâr ſzpomoucsi Dühà ſzvétoga, vören Krſzttsenik, v'zívaj ga na právo tvoje düſe zvelicsanye. Sti té na tvoj haſzek vö dáne kni'zicze. Csi je ſteti neznas: gda ſze stéjo, poſzlüsaj je gyedrno, pobo'zno, nepreſztranoma; i, ka 'znyíh razmism vſzrczi zdr'zi. Ka pa preczi nemres zapopádnoti: ſztvojom i zdrügi pomocsjom zgrüntávaj. Náto te naj nadigáva Bo'za velika ſzkrb: ſtero on má, kakti na czejlo ſzvéto píſzmo, tak i na eto, kotero pred ſzebom más. Pouleg toga eſcse tvoje telovno i dühovno zvelicsanye. Ne zadovoli ſze ſztejm; ka razmis ona, ſtera te Düh Goſzpodnov po etoj ſzvojoj rejcsi vcsí: nego nátom bojdi; da, ka ſzi ſze návcso, po právoj vöri i ſzvétom 'zítki na tvoj zvelicsánſzki haſzek obrnés. Etak eto ſzvéto píſzmo, haſznovito na vcsenyè, na káranye, na ravnanye i na pobolsávanye, vu praviczi, vcsiní tebé popolnoga Bo'zega csloveka i na vſze dobro delo ſzpodobnoga. a)
§. 18. Ti pa, Goſzpodne, dáj: da nám tvoja rejcs bode na veſzeljè i radoſzt; ár je imenüvano ime tvoje nad nami, oh Jehovah vſzej ſeregouv Boug! Ámen. b)
|
Vsakemu kristjanu, ki bo bral ta predgovor: milost, mir, blagoslov in zdravje v Gospodu našem Jezusu Kristusu! Amen!
§. 1. Dvoje je občudovanja vredno tako pričevanje božje velike skrbi, ki jo izkazije tistemu pismu Stare in Nove zaveze, v katerem je razodel svojo sveto voljo in zelo težko pripravljeno zveličanje človeškega rodu: da moramo oboje ne le skrbno paziti, marveč smo dolžni kakor za prvo tako tudi za drugo našemu Bogu vedno dati hvalo iz polnega srca.
§. 2. Prvo je to: svojo sveto besedo je dal zapisati v Stari zavezi po prerokih v hebrejščini, v Novi zavezi pa po apostoloh v grškem jeziku. V tolikem času in v tolikih spremembah svetovnih stvari jo je ohranil celotno in čisto vse do našega časa. Drugo pa je: v vsakem času je obudil može iz vsakega naroda, ki so govorili različne jezike; ti so prevedli na jezik svojega narod Sveto pismo Stare in Nove zaveze s hebrejskega in grškega izvirnika, nekateri celotno, nekateri pa samo kak del.
§. 3. Resnično, ni jih bilo malo, ki so na vsakovrstne načine začeli gristi, dvomiti o njegovi popolnosti in tajiti to Sveto pismo, za katerega mi, zaupajoč v resnico, pravimo, da je ohranjeno celotno in čisto od začetka do našega časa.
§. 4. Glede na knjig Nove Zaveze poznamo namreč zvijačnost tistih, ki so zašli od prave, čiste krščanske vere – kako dostikrat so nameravali kazati na pomanjkljivost Svetega pisma. Poznamo tudi slepo srčnost tistih v našem času, ki so brez razločevanja in razuma zbrali vsakovrstno nasprotujoče si in različno branje (variantes inter se lectiones) Nove Zaveze. Menim, da ne iz hudobnij nagibov, ampak iz nezrelih; zaradi tega je iz njihovega dela videti, kakor da sveto pismo ne bi bilo popolno.
§. 5. Toda niti eni s svojo zvijačnojstjo niti drugi s svojo srčnostjo ne samo da niso mogli škoditi pismu Nove Zaveze: nego še bolj je bila njegova čistost in popolnost postavljena na svetlobo in svojo prvotno preprostost iz teme, v kateri je ležala v srednjem veku od Kristusovega rojstva (tempore medii ævi).
§. 6. Bogu bodi hvala! Po njegovi milosti imamo primerke obeh zavez, Stare in Nove, ki sta brez pomanjkljivosti in enaki tistemu pismu, ki je bilo prvič napisano. Knjige Nove Zaveze se tako ujemajo in preprosto združijo s prvim pismom svetih apostolov, da ne more o njih čistosti in celostnosti z zdravim razumom nihče dvomiti.
§. 7. Tako nimajo poleg starih niti novi, današnji razlagalci Svetega Pisma nobene bojazni, da ne bi smeli v drug jezik prevajati tak primerek Nove Zaveze, v razumu pod vodstvom Svetega duha, katerega so modri možje po svoji vesti očistili vse hudobe in uskladili s prvim pismom Svetega Duha.
§. 8. To delo, katerega so mnogi sveti možje začeli v korist mnogih narodov, kateri uporabljajo različne jezike in se še v našem času začenja, kjerkoli se pokaže potreba, je dokaz druge božje skrbi, ki ju ima za Sveto Pismo za človeški rod.
§. 9. Prav gotovo je položaj današnjega človeškega rodu tak, da mora njegov večji del biti zadovoljen s tistim jezikom, katerega se je od detinstva naučil uporabljati in uživati v tisti pokrajini, kjer živi. Ni namreč dano vsakemu, da bi razumel Boga, ki govori z njim po Svetem Pismu v hebrejskem ali grškem jeziku. To v našem časi niti ni koristno in kaj takega nam ni treba pričakovati.
§. 10. Ker je potrebno vsakemu človeku vsakega jezika in naroda poznati božjo resnico, ki je v Svetem Pismu za zveličanje, in ker od tega spoznanja ni treba nikogar odvračati ali izključevati, zato ne smemo biti nevoščljivi, da bi komu branili orodje, ki ga k temu pelje. Raje delajmo na tem, da ga dobi v roke. To želi sam gospod Bog, ki je do tega časa pazljivo skrbel za prevajanje prvega pisma na različne jezike človeškega rodu. Iz tega razloga je prvič navdihnil s Svetim Duhom svoje apostole, ko jih je poslal k vsem narodom glasit sveti evangelij, da bi z različnimi jeziki in so sveti božje dokončali kanon, ni hotel, da bi Sveto Pismo ostali samo v hebrejščini in grščini, ker ga vsi ludje niso razumeli. Želel je zveličanje vsakemu človeku v vsakem narodu, kateri govori svoj lastni jezik, zato je obudil v vsakem narodu može, ki so poznali različne jezike. Po njih je svojo prvo besedo (textus originalis) obeh zavez dal prevesti na druge jezike, naj ga po vsem svetu vsi ljudje razumejo.
§. 11. Ta zveličavna božja skrb, usmerjena k pravemu blaženstvu tolikih narodov in jezikov, se ni pokazala po Kristusovem vnebohodu samo tistemu ljudstvu, ki živi v krajih sončnega vzhoda, kajti Novo Zavezo so apostolski možje kmalu prevedli v sirijščino, kateri je tedaj pomešan s kaldejskim, bil povsod razširjen. Bog je to svojo skrb razodel tudi tistim ljudem, ki živijo proti sončnemu zahodu, ko jim je omogočil brati svojo sveto besedo, prevedeno iz hebrejskega in grškega jezika po prihodnosti pobožnih in modrih mož, v jezik njihovega lastnega ljudstva.
§. 12. Glede tega so najnaprednejši Vlahi ali Itali, ki so kmalu po smrti apostolov, ne vemo po kom, dobili vlaško, ali kakor zdaj naši Slovenci govorijo, deačko celo Biblijo. To imenuje Sveti Avguštin italsko, Sveti Hieronim pa občinsko ali prosto. Tej so sledile po oznanjevanem evangeliju v Evropi, glede na dežele in različne jezike, mnoge druge v drugih jezikih v toliki meri, da skoraj ni najti naroda, prebivajočega v deželah okrog sončnega zahoda, ki ne bi mogel v našem času v svojem jeziku brati in uporabljati božja mogočna dela. Ali pobožna pridnost in pridna pobožnost je naše ljudi pripravila k temu, da so božjo sveto besedo ne samo živo ponesli v Indijo, Malabarijo in Ameriko, temveč so v mnogih krajih mnoge tisoče privedli k spoznanju Kristusa. V njihov jezik prevedeno Sveto Pismo so jim dali v roke za njihovo zveličanje.
§. 13. Gospod Bog je imel in še zmeraj ima kakor za ves človeški rod tako tudi za ves slovanski rod svojo božansko skrb v tem: kakor od Srednjega do Belega morja vso Dalmacijo, Istro, Slavonijo, Bosno, Bolgarijo, Hrvaško, Kranjsko, Štajersko, Ogrsko, Moravsko, Češko, Poljsko in Moskovsko deželo z njim napolnil, tako je v vsakem od teh narodov v različnih jezikih nekatere spodbudil, da so prevedli Sveto Pismo na svoj materni jezik, v katerem so se narodil. Zadosti nam bo, če druge izpustimo in se spomnimo Kranjcev in spodnjih Štajercev, kateri so, kakor menimo, skupaj z našimi ogrskimi v Železni, Zalski in Šomodski županiji ostanki tistih Vandalov, ki so v petem stoletju (sæculo V.) po Kristusovem rojstvu odšli iz tega kraljestva v vlaško in špansko državo, od tam pa odpluli čez morje v Afriko. Med tistimi je že leta 1562 po Kristusovem rojstvu Primož Trubar, služabnik božje besede v Urahu, kakor se sam imenuje, izdal Novo zavezo z glagolskimi črkami v kranjskem jeziku. Drugo leto, to je 1563. dao ponovno tiskati Anton Dalmata, Štefan Istrijanski in Jurij Jurjevič v tem jeziku v eni knjigi štiri evangeliste, v drugi pa Dejanja apostolov, s Pismi in Janezovim razodetjem, kakor kažejo naši primerki, in 4-to. Poteh gre Jurij Dalmaton in prevede vso Biblijo, to je vse pismo Stare in Nove zaveze, na štajerski jezik z velikim trudom, kakor pravi. Tiskajo je v Wittenbergu leta 1584 z vlaškimi ali deačkimi črkami, in folio. Hvale vreden je tudi Francel Mihal, ki je v Budišinu, in v 8-vo daroval Slovenom v Luzici, ali vandalom, Evangelij sv. Mateja in Marja 1670. sv. Pavla list Rimljanom in Galančom 1693. in potem celo novo 1706. leta. Njemu so sledili drugi štirje modri učitelji božje besede v našem času in so izdali leta 1728 v Budišinu, in 4-to, vse knjige Stare in Nove zaveze.
§. 14. Kdo bo torej kratil našim med Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje, naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa. Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, Dalmatinovega, niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda (versio). Ta jezik naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako je gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdskega duhovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš in poslušaš. S pomočjo mnogih vernih duš je tiskana in tebi v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od njega pripravljeni Vöre Krſztsánſzke Krátki Návuk, tiskan leta 1754.
§. 15. Premisli torej, verni kristjan, ki tole bereš: kako veliko in zveličavno korist bo imelo to delo v božji Cerkvi še pri tvojem potomstvu. Daj hvalo svojemu Bogu za njegovo očetovsko skrb, katero izkazuje svoji besedi v hebrejskem in grškem jeziku, dani temu svetu in ohranjeni do našega časa. Ni dopustil, da bi ena sama pičica prešla iz nje. Zaradi tega obilno razumi: koliko hvale in pričevanja iz ponižnega srca mu moraš dati! V vsakem času in v vsakem narodu je spodbudil za prevajanja Svetega Pisma takšne može, katere je z znanjem jezikov, s pridnostjo in pobožnostjo okrepil. Skoraj v toliko različnih jezikih, kolikor jih je na svetu, se najdejo te svete knjige. Tako s tem očitno kažejo, da so se spolnila preroštva Stare Zaveze in vnaprejšnje napovedi našega blaženstva v Mesijevem času.
§. 16. Nazadnje razumi še to: ti, ki te svete slovenske knjige Nove Zaveze bereš v svojem maternem jeziku – ali pa jih boš bral – s kako velikim zahvaljevanjem moraš poveličevati in častiti neizrekljivo dobroto svojega Boga! Pisatelja teh knjig pa si dolžan spoštovati in ceniti za njegovo skrb, katero je izkazal tebi in tvojemu ljudstvu. Ta zaklad, brez katerega so bili tvoji starši in so ga skupaj s teboj dolgo časa željno čakali, se ti zdaj brez vsega upanja in truda daje v tvoje roke. Z ene strani poslušaj, z druge pa beri, da bi mogel v tem jeziku dobro razumeti tebi govorečega Boga in njegovo voljo za večno žveličanje.
§. 17. Zato uživaj ta božji dar s pomočjo Svetega Duha, verni kristjan, uživaj ga za pravo zveličanje svoje duše. Za svojo korist beri izdane knjižice. Če pa ne znaš brati, jih pazljivo, pobožno in neprestano poslušaj, ko se berejo, in ohrani v srcu to, kar razumeš v njih. Česar pa ne moreš takoj razumeti, preučuj s svojo in drugih pomočjo. Velika božja skrb te naj spodbuja, kajti ima jp, kakor za vse Sveto Pismo, tako tudi za ta del, katerega imaš pred sabo. Poleg tega skrbi še za tvoje telesno in duhovno zveličanje. Ne bodi zadovoljen tem, da razumeš samo tisto, kar te uči Gospodov Duh po tej svoji besedi, ampak glej, da spremeniš v korist za zveličanje po pravi veri in svetem življenju to, česar si se naučil. Tako te naj to Sveto Pismo, koristno za učenje, karanje, ravnanje in poboljšanje v pravici, stori popolnoga božjega človeka, pripravljenega za vsako dobro delo.
§. 18. Ti pa, Gospod, daj, da nam bo tvoja beseda v veselje in radost, kajti tvoje ime je imenovano med nami, o Jehova, bog vseh zborov. Amen.
|
