Predgovor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
O zbirki Sto narodnih legend
Anton Kosi
Najlepši nasmeh.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Narodne legende! Kako se jih je razveselila slovenska mladina, kako so sezali po njih odrasli ljudje, ko sem leta 1890, poslal med slovenski svet drobno knjižico z navedenim naslovom! Ta veseli pojav me je tako osrčil, da sem še tisto leto nadaljeval svojo zbirko. Leto kasneje so bili že trije zvezki »Narodnih legend« na svetlem. Pri 3. zvezku sem sicer ustavil izdavanje, toda prenehal nisem nabirati sličnega gradiva, tako da bi bil že davno lahko slovenskemu občinstvu postregel tudi s četrtim in petim zvezkom, ko ne bi bil imel važnih razlogov, ki so me odvračali od tega.

Ko sem zbiral, prirejal in urejal narodne legende, sem si namreč uveril, da se širi med našim ljudstvom tudi nekaj takih drobtinic, katere bi bilo bolje zatreti, ne pa jih zapisovati, zakaj prav pri nabiranju narodnega gradiva verskega značaja nam je treba biti zelo opreznim in skrajno natančnim.

Tudi v moje snopiče »Narodnih legend« je zašlo nekaj takega blaga, ki bi bilo prav lahko izostalo ter se nadomestilo z boljšo tvarino. Misel, da v mojih sicer toli priljubljenih legendah ni vse tako čisto, kakor bi bilo lahko in bi moralo biti, ta misel me je vznemirjala vselej, ko mi je prišla slučajno moja zbirka pred oči. Ni torej čudo, da me je zelo razveselilo naročilo čislane knjigotržnice J. Giontinijeve, naj ji priredim za tisk novo, obširno izdajo narodnih legend, ako jih namreč sam ne namerjam več izdavati.

Pričujoča moja zbirka obseza torej primerne legende iz že objavljenih zvezkov »Narodnih legend« in vrhu tega 52 drugih ali že natisnjenih, ali pa še nenatisnjenih legend v nevezani, pa tudi v vezani besedi. To so narodni biseri, kateri nam jasno pričajo o živi ljudski domišljiji, o lepem pripovednem daru in o zdravem humorju našega preprostega ljudstva; pojasnjujejo nam pa tudi kaj lepo resnico, da preveva narod slovenski duh pobožnosti, zakaj ljudstvo, ki s toliko ljubeznijo obravnava nabožno snov, tako ljudstvo je izvestno verno.

Mnogo v tej knjižici priobčenih legend nam kaže božjo vsemogočnost, modrost in pravičnost, druge zopet nam ponujajo nauk za življenje (Prevzetna kmetica i.t.d.), ali pa nam kažejo kako si razlaga preprosto ljudstvo nastanek te ali one prirodnine (Odkod so gobe – Kdaj je Bog ustvaril čebele); še druge pa so zgolj šaljive vsebine in imajo namen, nedolžno kratkočasiti.

Zbiratelj torej izroča svojih »Sto narodnih legend« mladini in preprosto v ljudstvu, izražujoč na tem mestu presrčno željo, naj bi si pridobilo i to delce toliko in še več prijateljev, kakor so jih pridobili njegovi zvežčiči »Narodnih legend«, izdani pred nekoliko leti!