Najlepši nasmeh.
| ← Predgovor | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Jezušček v gozdu. → |
| |||||||
Ko je še Kristus, Gospod Bog,
Po zemlji potoval okrog
Kot siromak in nepoznan,
Prišel je tudi neki dan,
Ko solnce je zapadlo,
Pred kočo revno, majheno.
Pak prosi, da bi ga vzprejeli
In ga črez noč pod streho vzeli.
Pošteni mož mu da roko:
»Sicer res malo le imam,
A kar imam, rad bratu dam;
Če le ne bode tu pri nas
Celo prežalostno za vas.
Ker sreča je od nas zbežala
In sama žalost nam ostala.«
Pa Kristus mu odgovori:
»Spoštujmo bolečino vsi!
Saj bolečina Bogu služi,
Ker duše čisti, ž njimi jih druži.
Hvaležen vsak vam bodem čas,
Če bi nocoj počil pri vas.«
Še gospodar večerjo da,
In Kristus z njo se okrepča.
Potem pa leže in zaspi
In zjutraj, ko se prebudi,
Veli: »Bila je dobra noč,
Imajo udje novo moč
Za dolgo in za težko pot;
A da za toliko dobrot
Vam vrnem kaj, povejte mi,
Kaj li vas peče, žalosti,
Zakaj li vas srce boli?
'z hvaležnosti vedet' želim
Da zopet vas razveselim.«
In žena mu odgovori:
»Oh, do vračila nama ni;
A dete najino edino
Trpi neznano bolečino.
In huda smrt ga bode vzela.
Pa tega, kar bi jaz želela,
Mi vi ne morete storiti.
Ne more se mi izpolniti
Edina moja želja ta:
Da se še enkrat nasmehlja.«
Tak' toži žena žalostno,
Gospoda k detetu pelja;
Kako je bolno in bledo!
A ko odpre kalno oko
Ter ga v Vzveličarja vpre,
Zvedri se mu, nasmeje se
Ter se smehlja tako ljubo,
Kot da nebeški dar iz raja
Nedolžne ustnice obdaja.
Obema srce zaigra,
Veselja jima vztrepeta,
In vsak Gospoda pogleduje,
Ta pak presrčno se raduje. –
Neviden hodi Kristus še
Po hišah, kočah semintje.
Bolehno dete kjer leži,
Kjer mati joka in bedi:
Tja tiho, krotko se spusti;
Nasmeje dete se sladko,
Ozdravi, ali pa s sebo
Odnese ga Gospod v nebo.