Pravljica o ubogi Terezinki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o šivilji in škarjicah Pravljica o ubogi Terezinki
Dragotin Kette
Legenda o skopulji z nogavico
Viri: Kette, Dragotin (1990). Basni in pravljice. Celje: Mohorjeva založba. (COBISS). 
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Uboga Terezinka je bivala s svojo staro in bolno materjo v leseni koči konec vasi tam daleč, daleč. Bila je zelo dobra, postrežljiva in ponižna deklica. Vroče je ljubila svojo mamico in se trudila zanjo od ranega jutra do trde noči, da bi ji le mogla postreči s čim boljšim.
Zraven njihove koče je stala kapelica Matere božje, ki jo je vedno krasila in kitila s svežim poljskim cvetjem, kadarkoli se je vračala s polja domov. Ko gre nekega dne zopet po svoji navadi z jerbasom trave na glavi mimo bele kapelice, ji pride naproti stara in slaba ženica ter jo prosi vbogajme. Deklica hitro poseže v žep in ji dá kos kruha, ki ji je ostal še od kosila. Potem pa pravi: "Kam pa greste, stara žena, tako pozno?" - "Ah, kaj vem," vzdihne ženica, "ves svet je moj." "Pa pojdite z menoj," pravi nato Terezinka, "boste pa nocoj čez noč pri nas." Stara žena se veselo nasmehne in gre za deklico. Ko prideta v kočo, strese deklica travo v kot, starka pa jo prosi: "Pusti, deklica, da izberem iz nje nekoliko marjetic." - "Zakaj ne!" se zasmeje deva, "kolikor hočete!" Tedaj je žena nabrala šopek belih marjetic in jih podala Terezinki rekoč: "Na, Terezinka, vzemi jih in jih vtakni v vodo, da ne zvenejo. Dala sem ti jih za plačilo, ker si tako dobra in postrežljiva. Nikar ne misli, da je majhen dar." Deklica se smehlja stari ženici, pa vendar noče starke razžaliti, vzame marjetice in jih vtakne v kozarec z vodo. Potem pa napravi ženici mehko ležišče in gre tudi sama spat. Ko se pa drugo jutro prebudi, zapazi précej, da starke ni več pod krovom. Vstala je gotovo že pred svitom in odšla. Toda drugo čudo je čakalo naše Terezinke. Ko pride namreč h kozarcu z belimi marjeticami, kaj zagleda?... Krog in krog kozarca je bilo polno belih cekinčkov, a na stebelcih so se prikazovali že drugi cveti, ki so vidno rasli in se razcvitali. To je bila deklica vesela! Sedaj je lahko nakupila vsega potrebnega zase in za bolno mamico in nič več se ji ni bilo treba tako hudo ubijati za vsakdanji kruhek kakor doslej, kajti marjetice so vsako jutro pognale nove cvetove; čez dan so se razcvele, zvečer pa osule bele cekinčke. Tako je bila obilno poplačana dobra Terezinka.