Legenda o skopulji z nogavico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o ubogi Terezinki Legenda o skopulji z nogavico
Dragotin Kette
Jurček Zidar
Viri: Kette, Dragotin (1990). Basni in pravljice. Celje: Mohorjeva založba. (COBISS). 
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Takrat, ko sta hodila po svetu še sveti Peter in njegov tovariš sveti Pavel, je živela tam nekje v deveti deželi zelo zelo skopa ženica Suholja. Za vsak krajcarček se je tresla, vsakega berača je odpodila od hiše. Kadar pa je zopet spravila do enega cekina, tedaj je šla, odvezala nogavico, ki jo je imela vedno skrito pod zglavjem, in trepetaje in varno spustila vanjo novi cekin. Nekoč pa prideta sveti Peter in Pavel tudi mimo njene koče. Takrat pa je bila skopulja baš nekoliko bolna in je ležala na postelji. Silno se prestraši, ko zasliši trkanje od zunaj, in hoče hitro skriti svojo ljubo nogavico, toda vtem že vstopi sveti Peter in jo začne prositi za kak božji dar.

"Kje ga bom pa vzela?" zagodrnja starka.

"Ali tudi nobenega koščka kruha nimaš?" jo povpraša Peter. "Vedi, midva sva zelo zdelana, kajti ves božji dan sva že na potu!"

"Tudi kruha nimam," zarenči staruha, "saj vesta, da bolezen vse požre."

"Res je," pravi nato Peter žalosten, "bolezen vse požre; pa imaš morebiti vendar kaj drugega? Glej, kaj pa imaš v tej nogavici?"

"Eh, to so same luskine..."

"Same luskine? Bog ti jih blagoslovi!" pravi nato Peter in gre s svojim tovarišem.

Ko sta svetnika odšla, se je zvito zasmejala hudobna starka, češ pa sem vaju opeharila. In hitro je zopet razvezala svojo ljubo nogavico, da bi štela svetle cekinčke. Toda joj! V nogavici ni bilo več cekinov, ampak same bele luskine. Tako je lažnica sama sebe opeharila. Pravijo, da se ji je od žalosti in strahu kar zvrtelo.