Povodna deklica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz minule srečne mladosti Povodna deklica
(Pesmi)
Fran Levstik
Pesmim
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po travnikih mehkih opolnoči
plesaje vil jasno kolo se vrti,
po jezeru vozi se ladjica,
povodna prepeva v nji deklica.

Lej, mlada devica in ljubi nje
ideta ponoči na ravno polje,
noč jasna je bila in svetlo nebo
in mlada devica pa pravi tako:

"Da mojim besedam verjameš, to vem,
al Bog ve, če tvojim verjeti smem?
Cvele pač rože ne bodo nikdar,
da jaz bi jih nesla v laseh pred oltar!"

"Cvetelo nama zadosti bo rož,
doklèr me ljubila ti deklica boš!"
"Oh, sama ne vem, zakaj se bojim,
pa vendar se bridke skrbi ne znebim."

"Ti, ljubica, plašiš si vedno srce,
ak vsake ne spolnim koj ti željé."
"Moj ljubi, če s praznim me upom slepiš,
še danes naj z mano v grobu ležiš!"

In zjoka se deklica glasno,
da bridke solze ji po licu teko;
pa nekaj oglasi na gori se,
tak' nekaj na gori zapelo je:

"Ob bregu, kjer v jezeru voda šumlja,
v vodici pa ribica zlato igra,
tam lepe cvetlice, kresnice rasto,
tam rože za vaj'no poroko cveto."

"Ne čuješ, moj ljubi, pesmi sladké?"
"Oh, čujem, to Vila je, drago srcé!"
"Tam družba meni pokornih devic
vila bo vence 'z najlepših cvetlic."

Devica hiti brž do svetle vode,
on pa nevoljen za ljubico gre.
Po jezeru vozi se ladjica,
v njej poje povodna deklica.

Prepeva tako, tako govori:
"Na oni strani gredica stoji,
v gredici pa rase rožmarin
in lilija bela, snežena ž njim.

O blagor ljubezni tistih deklet,
ki imajo v kiticah lilije cvet!"
"Ne slišiš, kaj poje deklica?
Moj ljubi, lej, plava sem ladjica!"

"Oh, vidim, ki bela ko svetli sneg
pomiče se vedno bliže na breg;
al meni pa pravi moje srcé,
da nama nevarnosti preté."

"Kar koli pod luno rožic je,
na mojem vrtu vsaka cvete!"
"Moj dragi, kak poje in vabi s sebó!
kak' vleče me vedno na hladno vodó!"

"Oh, sladka nevesta, prosim te, nikar!
Kdo naji otel bo, ak vstane vihar?"
"Ne bodi neumen, iz tihe vode
nebeška luna in zvezde blišče!"

"Zlato in srebro in biserni pas
in vence imam za nevestin las!"
Devica potegne mladen'ča s sebó,
potegne ga z brega pa v ladico.

Po vodi glavnik priplava zlat,
ž njim igla in tudi korale za vrat.
Dekle, da seže podrage reči,
rokavček zaviha do belih lahti.

Pa deklica vodna jo pahne v vodo;
mladenič, ves zmoten, plane za njo,
brž plane, za mlado devico skrban,
nobenega bilo ni več na dan.