Iz minule srečne mladosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Iz minule srečne mladosti
Fran Levstik
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Z nekako milo otožnostjo se često spominjam tistih mračno-srečnih dni, ko še nisem vedel, kakšen je mali in kakšen je veliki A med črkami. Vrača se mi v spomin iz te dobe mnogokaj, čemur se zdaj posmehujem, posmehujem z rosnim očesom. Poznal sem edinega Pusta, Mater božjo sedem žalosti, pasji dan, svetega Hieronima, kateremu so pri nas rekli Anjel, in svetega Gola na pratiki. Ne, tudi za svetega Roka sem vedel, ker je bil cerkveni pokrovitelj naše pobožne soseske. Ta učenost je res neizmerno majhna, a sreča tistih let je bila tolika, da bi zanjo rad dal vse, kar sem se pozneje naučil.

Kadar je bila na hribu pri samotni, za dvema lipama stoječi cerkvici obrh Srobotnika na svetega Roka nedeljo maša, sijalo je po navadi sonce tako lepo in sijajno, kakor se je na tolikega svetnika praznik tudi spodobilo.

Kako sem bil neizmerno radosten, ko sem nekdaj šel prvič k svetemu Roku na to nedeljo! V glavni cerkvi sem že poprej bil nekoliko kratov, in to vselej na koru, kjer je bila naša klop vzpored orgel. Oblekel sem se torej svetemu Roku na čast in sebi na veselje, kar sem se najlepše mogel. Srajca je bila tenka in bela, brezrokavnik pisan, samo hlače so se delale nekoliko predolge, da jih je bilo spodaj treba malo zavihati, ker so rekli, da tak, kakršen sem bil takrat jaz, naglo raste; a bile so nove ter ne iz kozlovih kož nego iz kupljene progaste tkanine, da so torej pomižkovale nekoliko na gosposko plat, kar me je tako veselilo kakor vsakega prostega Slovenca, ako more odsloviti staro nošo in hitro leteti za novejšo. Nego kaj to de! Saj je tuja vsa zdanja obleka med nami, katerih predniki so še za Trubarjeve dobe povečini izrekali dał, kozeł ter belo odeti hodili vsaj do Ljubljane, če ne morebiti više gor. Na Dunaju se časi nameri kmet, po oblačilu vse podoben Kranjcu, a vendar je doma iz avstrijskega velikega vojvodstva; na Bavarskem in okoli Monakovega so pred ne mnogo leti nosili, ako jih ne nosijo morebiti še zdaj, črne kožene hlače in škornje čez koleni kakor naši brdki mladi Gorenjci, katerim ta oprava tu ter tam tudi že priseda. A treba je, da se povrnem zopet sam k sebi. Klobuk mi je bi toličko preobilen, da se je na glavi sukal, kakor bi ga na kol sredi njive ptičem na strašilo zibala sapa; nego imel je kosmato, živo dlako in svetlo, da-li svinčeno prego (šnodelj) na traku. Čevljev in rokavnika ni potreboval moje vrste človek.

Odrineva torej po vrtu mimo jablane pisanke čez prelaz jaz in oča. Z materjo sem nerajši hodil v cerkev, ker se mi je zdelo, da je možem z možmi občevati spodobno.

Pod vasjo doideva skranjaškega nemaka (mutca), ki ni videl, slišal ni govoril, a vendar natanko vedel za vsak neprestopni in prestopni praznik in za vsako poletno nedeljo, v katero je pri kaki podružniški cerkvi bila deseta maša. Vedel je tudi, katero žito lepše kaže na polju in koliko ovočja obeta drevje, ker je grede tipal ob sebi klasje po njivah in veje nad sabo po jablanah, slivah in hruškah. Ob dveh velikih palicah se je premikal, da je bilo podobno, kakor bi imel štiri noge, s katerimi se je dovolj hitro gibal, akotudi z manjšimi koraki, pazljivo stopajoč, kakor je sploh navada slepcem, ter vedno s palicama na levo in desno posezaje, da ne bi kam v stran krenil. Ko se je bilo treba s ceste v levico zaviti nizdol po ozki stezi, natanko je vse izdelal brez voditelja.

Tukaj sva ga prehitela, naglo idoč proti Srobotniku, vasici v znožju svetega Roka, ki je bil nad njo pol četrti ure.

Na hribu najdeva vse črno moških ljudi na tej plati in vse belo ženstva na oni, kajti naroda se je od vseh obližnjih krajev nabralo vselej mnogo, ker je sv. Rok pomočnik pomornim (kužnim) boleznim. Kovač "Favre", sajast po obrazu, potan po čelu, držal je v krepki roki prižgano palico in že ob devetih jel tako na vse mile kriplje streljati, da se je po dolini razlegalo, če ne do samih Dobrépolj, vendar vsaj do Slevice, v Prelesje in morebiti celo tja do Podsmreke, ako je Stopo dobro napolnil. Otroci smo si tiščali ušesa, kadar je poknilo, da so okna v cerkvi zatrepetala, a vendar se v gostem roju gneli do kovača, kateremu nas je bilo treba često odganjati.

Mladeniči so z dekleti bili v svojih pogovorih, kajsi vem v kakih, ker so nas podili, ako smo od kod blizu prišli, morebiti še bolj nego sam kovač "Favre". Žene so si pripovedovale, po čem plenja žito, kakšen je lan, po čem daje krava mleka in take stvari, a možaki gledali s hriba daleč okrog sebe po deželi, koder je že kdaj hodil kateri izmed njih blago prodajat ali dolgove terjat ali voli kupovat. Zlasti Sveti Kum so si radi kazali pobožni krščeniki, med katerimi je bil posebno sloveč Gregorjev Matiček, ki je vsako leto obhodil vsa proščenja. Največ in tudi najveljavnejših mož, kakršen je bil Svetega Roka ključar Ilija, retinski Jurko, Strmeščak in drugi, stalo je v častit ograbek zbranih malo niže zakristije, kjer so gospoda na hrib čakali.

Kadar se je gospod pokazal še nizko zdolaj na stezi pod staro bukvo, Jožnjakov Martin, ki je sè zvonika pol ure zvesto prihoda pazil, hitro malo pozvoni, kovač trikrat ustreli in po vsem hribu je obenem slišati: "Gospod gredo!"

Skoraj potem se prikaže, ne župnik, kateremu je tak hrib prezapóričen, nego kaplan z učiteljem Ivancem. Ta blagosrčni mož je bil kasneje tudi moj prvi učitelj. Še živi, a ne tam, kjer tista leta. Čakalo je i njega dovolj boja v življenju, ker je imel obilo sovražnikov one vrste, ki človeku posebno znajo dneve sladiti, ako se nanj spravijo. Mi otroci smo ga ljubili vsi ter vedeli zakaj.

Učitelj in kaplan sta bila še v bregu pod leskovim grmom, kakih deset korakov od čakajočih mož in že so z glav leteli klobuki. Vsak ob svojo gosposko palico se opiraje prideta na vrh, z njima nekaj dijakov in drugih odličnejših ljudi, katerim sta se po sili pridružila tudi učiteljeva psa Hektor in Kastor, izvrstna lovca. Gospodje se ustavijo v kmetski družbi, da se malo oddahnejo ter obrišó pot s čela. Dijaki so molčeči, a kaplan z učiteljem vred možem ponuja njuhalnega tobaka, vsak po svoje povesta zdaj kako ozbiljno, premisleka vredno besedo, kar se kmetskim veljakom zdi bolje nego sam nevemkaj.

Kako nedosežno veliki, neizmerno imenitni, kako učeni so bili meni vsi ti gospodje, posebno kaplan! Izza očetovega hrbta sem jih strahoma s klobukom v roki ogledoval in premišljal. Gosposki so govorili, vse drugače, vse lepše nego najprvi kmetje! Nemški in latinski so znali, in bogve kaj še drugega, kakor bi rezal, če je bilo treba. Kdo se jim ne bi čudil! Njih obrazi so bili mnogo belejši in vzornejši kmetskih, kar se je videlo tudi na dijakih, ki so se bili vendar po bližnjih vaseh porodili med kmeti. Nikakor nisem torej mogel razumeti, da so toliko lepši od svojih bratov, ne vedoč, kako plemenito duševno delo tudi obličju daje plemenitejšo podobo, kar očividno kaže kmetski dečak, ki se že prvega pol leta iz mestne učilnice povrne z obrazom, vse drugačnim, nego je bil poprej, dokler je krave pasel.

Jožnjakov Martin, ki je natanko znal svojo sveto dolžnost in z zvonika vedno skrbljivo gledal, kdaj so se gospod že dosti ohladili, stane pritrkavati, kar najlepše more, in ljudje se jemó v cerkev snovati; kajti maša se ima pričeti. A ker notri ni dovolj prostora, to se polovica pobožnih krščenikov raztakne zunaj pod velikanskima lipama ter niže cerkve pod smrekami po sencah, vsak po svoje Boga časteč.

Z očetom sva bila že malo poprej šla gor na kor, od koder se je dalo vse izvrstno videti. Jezilo me je nekoliko, da se je bilo nam moškim ljudem v cerkvi treba odkrivati, a ženskim ne. Nikakor nisem vedel, kako je to, da ima tukaj večjo pravico ženski svet, kateri je po vseh drugih stvareh povsod globoko pod moškim.

Obeh stranskih oltarjev svete Polone in svetega Blaža nisem nič posebno ogledoval, a tem bolj oči obračal na veliki oltar, v katerem je stal ter nad kolenom kazal rano lep sveti Rok, dolben iz lesa. Še mnogo bolj nego sam sveti Rok me je zanimal njegov pes, ki je pred njim sedel in s "trento" kruha med zobmi tako zvesto pazil na svojega gospodarja, da je pozabil snesti, kar je že v gobcu držal. Naš Turek bi tega ne bil storil.

Originalen je bil cerkveni strop iz lesenih, črnih desak, s katerih je po ljudeh izmed nekako čudnih perutnic gledalo mnogo angelskih, tako rejenih glav, da so imele vse napeta lica, kakor bi naglas trobile; a meni so se zdele klasične umotvorine. S kolikšnim spoštovanjem sem se vanje kvišku oziral! Izvestno z obilo večjim nego oni dol name.

Orgel ni bilo, torej niti mehov ne, da bi jih kdo vlekel! Tega je bilo meni vrlo žal, ker sem časi celo moliti pozabil, premišljaje, kako je potegniti zdaj ta zdaj oni remen, ki sta oba zopet lezla nekam noter, sam Bog vedi, kam! Zato so tudi rekli nekateri, da je mehove treba tako po notah goniti, kakor se orgla po notah, in kdo ne bi verjel. Edino to se mi je zdelo po pravici čudno, ker vendar nad nobenim remenom nikjer nisem videl not, kakršne je imel učitelj pred seboj.

Zlasti debelo sem v cerkvi izpočetka ogledoval tisto, kar sem jaz v preprosti nevednosti imenoval čeber, kateremu je res tudi zelo podobno, samo da ni zlodaj na tleh, kakor je bil doma naš perilni čeber, nego v zraku, čudovito k zidu pritisnjeno, kot bi stalo na sami božji moči.

Starejši svet me je nejevoljno karal, da je greh tak zarobljen priimek zdevati napravi, ki se imenuje prižnica, kar mi zopet ni hotelo iti v glavo, ker nikoli nisem zapazil, da bi tam gori kdo po ljudeh prežal. Da so mi rekli po slovensko: propovednica, potem bi se morebiti ne bil spotikal, propovedati (pridigovati) sem res često slišal s tega prostora. Kako sem verno pazil na vsako propovednikovo besedico. Razumel res nisem ničesar, razen da sta zmerom bila na vrsti Bog in hudič; a kadar je prišla kaka sveta dogodbica, ostala mi je v glavi od prvega do zadnjega konca. Danes je bilo govorjenje, kako je sveti Rok delal čudo in bolnikom zdravil pomorne bolezni.

Samo ob semi se umeje, da ni bila tiha maša in je torej na koru prepeval učitelj, a pomagali so mu dijaki, njegovi bratje in razna dekleta. Meni se je posebno dobro zdelo, kadar se je na "per omnia saecula saeculorum" vselej po dvakrat odpevalo: "amenamen!" in pri zauživanju bogve kolikokrat ponavljalo: "dei gnado!"

Ljudje smo zdaj poklekovali, zdaj zopet vstajali, a molili vedno: ta na kake stare, umazane bukvice, ta na brojanice (paternoster) ali tudi na same prste in kakor je kdo hotel ali mogel, tako je bilo dobro. Posebno glasno je bilo starcev, tu in tamkaj po cerkvi raztresenih, slišati o povzdigovanju, ko je razen zvonca in streljanja utihnilo vse, tudi petje. Častitljivi možje so z velikimi klobuki pod pazduho dreto svoje pobožne molitve iz kosmatega grla vlekli tako počasi: "Če-šče-na-si-Ma-ri-ja", kakor bi se v hud klanec pomikala hripava kolesa volovskega voza. Moj stric Grmov Matiček je z lesenim mutcem darí pobiral, ne samo po cerkvi, nego tudi zunaj okoli smrek in pod lipama; kajti svetemu Roku je vsak rad podaril; ta mnogo, ta malo, ta rdeč, ta bel novec. Grmov Matiček je vse spravil - za svetega Roka. Oh, kakor večino tukaj omenjenih ljudi tako so tudi njega že odnesli v jamo, kjer ni treba pobirati novcev ni po cerkvi ni zunaj cerkve.

Ko je maša minila, vse je zadovoljno ven hitelo. Pod lipama je Kržinec točil vino in pivo; Oselniški Jakob je v pletenem košu imel rdeče-rumene hruške naprodaj; sladka srca in sladki konji so se tudi ponujali. Da sem tedaj imel novcev, ne bi bil pogledal Kržinca, katerega bi zdaj morebiti počislal bolj nego vse drugo; a z Oselniškim Jakobom bi se bila zmenila za nekatero lepo hruško, ki smo jih sicer dovolj imeli doma; nego te so bile kupilne, torej že zato boljše; z babami bi se bil pogodil za nekaterega sladkega in lesenega konja, ki je znal iz repa tako posebno piskati.

Dokler smo otroci lakomni oprezovali okrog tega vabljivega blaga, imeli so svetega Roka odrasli soseščani ves drug posel. Namreč vsak je pazil, kje zaleze kakega svojih že povabljenih sorodnikov, da ga na gosti ujame. Povabljenci so se izpočetka tako po robu stavili, da jih je bilo treba vleči; a naposled so vendar šli nevlečeni. Tudi z našim očetom se je izmed ljudstva prikazal moj ded materine strani, že nad osemdeset let star mož, ki je med potjo meni obetal petico, in da bodeva z materjo v nedeljo pri njem jedla orehov kruh ter pila "feredrajzgar", ako mu doma povem vse, kar je gospod govoril o svetem Roku.