Poskok po Šaleški dolini
| ← O grajskem duhu | Poskok po Šaleški dolini Rok Poles |
| |||||||||
Moje kačje krone ni!
Ste jo vi kje videli?
Preiskal sem vso votlino,
grem pogledat še v dolino,
kjer sem se te dni mudil,
kje sem kronico zgubil.
Zdravo! Si v družbi poskoka, najposkočnejšega pravljičnega junaka Šaleške doline. Kako izgleda vidiš na sliki. Praviš, da kače s štirimi nogami ne poznaš? To je on! Stanuje na skrivni votlini na hribu Paškem Kozjaku nad Šaleško dolino. Maha ti! Poišči kraj, od koder vidiš Paški Kozjak, in poskoku pomahaj tudi ti. Ti lahko zaupam veliko skrivnost? Poskok varuje čudežno kačjo kronico. Ta pomnoži vse stvari, kamor jih vtaknemo. Če dajo kronico v žitno skrinjo, nikoli ne zmanjka žita. Ojoj! Poskok je izgubil kačjo kronico. Poskočil jo bo iskat po Šaleški dolini.
Kronica, nič se ne boj,
Kmalu bo poskok s teboj!
Kozjak z gozdom je pokrit
In ves strm in kamnit.
Skladi kamna so nastali
Iz podvodnih praživali:
Vrh, ki sega pod nebo,
Je nekoč bil morsko dno!
Kjer je danes Šaleška dolina, je bilo v davnini morje, pozneje jezero, močvirje. Pod vodo so iz drobnih vodnih živali nastali debeli skladi kamna – nekateri sedanji hribi. Bel kozjaški kamen lomijo in drobijo v pesek. Iz peska delajo beton za stavbe. S peskom posipajo ceste. Ob vulkanskih izbruhih na območju sedanje Šaleške doline je nastal zelen kamen. Z njim je obložen kulturni dom v Velenju. Pojdi tja potipat vulkanski kamen. V močvirju na dnu doline je iz drevja, ki je padlo v vodo, nastal premog. V dolini so nekoč živele nenavadne živali: tapirji, mastodonti … Tapirji še živijo daleč stran od nas, mastodonti pa so izumrli. Bili so podobni slonom. V Škalah so našli ostanke mastodontov, ki so zdaj v muzeju na Velenjskem gradu.
Kdo tam dirja prek močvirja?
Mastodont in sva tapirja.
V Mornovo zijalko, brž!
Skrivna pot gre v skalni krš.
Tu sem svoje mlade dni
Prvič videl vas, ljudi:
Lovci v krznu, s sulicami,
So si pekli zajca v jami.
V kameni dobi so si ljudje poiskali zavetje v jamah. Preživljali so se z lovom, ribolovom in nabiranjem rastlin. Ostanke orodja prvih ljudi v Šaleški dolini so arheologi našli v dveh jamah: Mornovi zijalki pri Šoštanju ter Špehovki nad Hudo luknjo. Ljudje so se v jame zatekali tudi kasneje, v nevarnih časih. V jamah so živele živali. V Špehovki je štrleča skala, ob katero so se drgnili jamski medvedi. Tako so preganjali zajedavce v kožuhu. Skalo so obrusili do sijaja. Pot do Mornove zijalke je urejena za obiskovalce. Pelji tja starše na izlet.
Sem poskok, ki krono išče,
Brskam v listju kakor pišče!
Rimski kamen govori:
Z ženo Kandido tu spi
Publij Elij Speratin,
Ploščo je postavil: sin.
Našim krajem so tedaj
Najbrž rekli Upelaj.
Šaleška dolina je bila nekoč del rimske države. Na območju Velenja je morda stala rimska poštna postaja Upelaj (napisalo se je Upellae). Skozi Upelaj je vodila pomembna cesta med Celjem (Celeia) in Starim trgom pri Slovenj Gradcu (Collatio). Iz rimskih časov je Speratinov nagrobnik. Našli so ga blizu cerkve sv. Martina v Velenju. To je najstarejši nagrobnik v Šaleški dolini. Napis na kamnu je latinski, v naših krajih pa so govorili tudi keltski jezik. Imena tukajšnjih prebivalcev so bila drugačna kot danes: Sperat (upajoči), Kandida (bleščeče bela). Speratinov kamen je v muzeju na Velenjskem gradu. Pojdi ga pogledat.
Moji kroni bi nemara
V rimskih časih rekli tiara.
Napis na kamnu: D(is) M(anibus)./P(ublius) Ae </> (ius) Sperati-/nus obit(us) a[n(norm)]LXX./Speratus filius/et Candid(a)e uxori. – Božanskim Manom. Publij Elij Speratin, umrl star 70 let. Sin Sperat (je dal postaviti nagrobnik njemu) in (svoju?) ženi Kandidi. Prepis in prevod Milan Lovenjak.
Hooooj! Povej mi, gorska vila,
Kam se mi je krona skrila?
Vile, škrati nič ne vejo,
Ajdi, torklja ne povejo,
A v daljavi: jojprejoj!
»Tiho, spim!« grmi pozoj.
V šaleški dolini živi množica pravljičnih bitij. Zlatolase žal žene (vile) svetujejo kmetom, kdaj naj sejejo bob. Velikani ajdi so tako veliki, da si za šopek izpulijo drevo. Škrati ponoči nagajajo ljudem, da zgrešijo pot. Torklja pazi, da predice predejo samo, ko je dovoljeno. Čarovnice se zbirajo pri studencu. Sedemletni petelin znese jajce. Iz njega se v podzemnem jezeru izvali pozoj in zraste v velikega zmaja. Po naravnem mostu Vilinji peči včasih plešejo vile in se kopajo v studencu.
Nič o kroni. Gremo dalje,
Vprašat viteze in kralje!
Hop k šaleški razvalini!
Grad je dal ime dolini.
V gradu druščina vesela,
Strela je pa streho vnela.
Grof se je na ples ravnal,
Grad je pogorel do tal.
Navadno so doline poimenovane po rekah, ki tečejo skoznje. Šaleška dolina pa ima ime po Šaleškem gradu. To je verjetno najstarejši tukajšnji grad. Danes vidiš le razvalino mogočnega tristranega stolpa. Ob njem so se na skalnem pomolu stiskale še druge stanovanjske stavbe. Po lesenem mostu se je šlo preko obrambnega jarka do gospodarskih poslopij. Grad je dvakrat pogorel. Po prvem požaru so ga obnovili. O drugem požaru pripoveduje bajka: Popoldne so v gradu plesali. Divjala je nevihta in strela je treščila v grad. Požara niso opazili, dokler ni bila vsa skodlasta streha v plamenih. Gradu niso več obnovili. V muzeju na Velenjskem gradu so predmeti s Šaleka: pečnica z zmajem, žepna sončna ura iz slonove kosti, s pečatki okrašena pivska čaša, kolešček za rezanje testa …
Tu o kroni ni sledi.
Grem naprej. Z menoj pa ti.
Zvon v zvoniku potrkuje,
V šparovcu cekin samuje,
Na oltarjih kipi zlati,
A nad vrati božja mati
Z angeli vse ure dneva
Milo detetu prepeva.
Cerkev v Šaleku je posvečena svetniku Andreju. Prepoznaš ga po poševnem križu. Z andrejevim križem so označeni nekateri cestni prehodi čez železniško progo. Cerkev nima ravnega stropa, ampak obok na rebrih. Če ga pogledaš od spodaj, je podoben dežniku, na balkonu, kjer je prostor za pevski zbor, so nekoč molili plemiči. Tako jim ni bilo treba sedeti s podložniki. Na zunanjih stenah cerkve so naslikani grbi. Nad stranskimi vrati je stenska slika: Marija pestuje Jezusa. Angela jima muzicirata. Pri vratih stoji kamnit hranilnik z železnim okovjem. Vanj so plemiči darovali denar, ko so prijezdili mimo.
Prosim te, svetnik Andrej,
Ti za kronico poglej!
Mama kri na ognjišču,
Gost dim plava v bivališču,
Na čelešniku tli trska,
Putka po vogalih brska,
V izbi smeh, drobiž vrešči:
Pujs z otroki se lovi.
Drugače kot na gradovih so živeli v skromnih kmečkih bivališčih. Takšna je Kavčnikova domačija v Zavodnjah. V tesni izbi so bivali skupaj ljudje in manjše domače živali. Skozi okenca je prišlo komaj kaj svetlobe. Svetili so si s trskami. Zatikali so jih v čelešnike – železne klešče na stojalih. Če so hodili naokoli, so goreče trske držali v rokah ali ustih. Kavčnikova hiša ni imela dimnika. Ko so kurili na ognjišču, se je napolnila z dimom. Dim se je valil na prosto skozi lesen zračnik, ki ga vidiš na strehi. Takšni hiši rečemo dimnica.
Kdo ob dimu sploh zdrži
V Kavčnikovi dimnici?
V zrak je dvignjen dvižni most,
Krog gradu posekan gozd,
S stolpov, zidcev in rondele
Puščice letele kot strele,
Grof pa vpije sredi hrupa:
»Pridi, Turek, če si upaš!«
Velenjski grad je med najbolje ohranjenimi gradovi v Sloveniji. Star je več kot 700 let. Bil je zelo dobro utrjen. Turki, ki so tod ropali in pustošili, ga niso mogli zavzeti. Branilci na Velenjskem gradu so odbili tudi napade upornih kmetov. Ti so oplenili večino drugih gradov v Šaleški dolini. Povzpni se na grad in si oglej kamnito obzidje ter okrogel stolp – rondelo. V rondeli poglej skozi strelne line in izlivnice. Skoznje so napadalce polivali z vrelo vodo in s smolo. Vhodna vrata na dvorišče so obita z železom. V njih so majhna izmuzna vratca. Skoznja so hodili, ko so bila velika vrata zapahnjena. Ali veš, kje so imeli na gradu stranišče?
Bom kdaj drugič šel iskat
Krono na Velenjski grad.
Hej, to pa je bil doskok
V rov, kot zna samo poskok!
Sem najgloblje v domovini,
Kjer premogarji v vročini
S stroji glodajo vse dni
Sloj lignita – zmajsko kri.
Pod zemljo v Šaleški dolini rudarji kopljejo premog. Imenuje se lignit. Rovi sežejo zelo globoko. Tu je najgloblja točka v Sloveniji, kamor lahko pride človek. Premog so nekoč kopali ročno, zdaj pa ga pridobivajo z velikimi stroji. Ti delajo noč in dan. Delo pod zemljo je nevarno. Rudarji si pri delu pomagajo, so tovariši, kamerati. Nosijo čelade s svetilkami. Pozdravljajo se: »Srečno!«. Njihove slavnostne uniforma so črne, z zlatimi gumbi in kladivci. Najprej premoga niso uporabljali kot kurivo. Prodajali so ga v lekarnah kot zdravilo za živino. Imenovali so ga »zmajeva kri«. Kjer so našli zmajevo kri, je moral biti nekoč tudi zmaj … na starem jašku je muzej premogovništva. Včasih tudi zrak v Šaleški dolini diši po premogu.
Škrat Bergmandeljc, si ti kriv?
Si vzel krono in jo skril?
Pazim, da postopam varno,
Ko pokukam v elektrarno,
Kjer gori lignit v pečici,
Ven pa teče tok po žici
In v hladilnikih kraj Pake
Proizvajajo oblake.
Nakopani premog se po tekočem traku pripelje iz podzemlja v Pesju. Nasujejo ga v visoke kupe. Zdrobljeni premog potuje naprej do termoelektrarne v Šoštanju. Tam ga kurijo, da pridobijo elektriko. Tri take elektrarne bi dale dovolj elektrike za vso Slovenijo. Elektrarniški dimniki so zelo visoki, višji so kot okoliški hribi. Iz dimnikov se kadi dim. Nižji stolpi so hladilniki. Iz njih ne prihaja dim, ampak vodna para oziroma oblaki. Za kaj doma potrebujete elektriko? Če ne rabiš luči, jo hitro ugasni.
Če je krona tu zgubljena,
Je zdaj vsa naelektrena!¨
Kjer so nekdaj želi žito,
Je zdaj jezero razlito.
Prek poti in prek vasi
Mirno voda valovi:
Ni ji videti do dna,
V njej se super čofota.
Tam, kjer pod zemljo kopljejo premog, se tla ugrezajo. Ugreznjene dele zaliva voda. Tako so nastala tri jezera: Škalsko, Velenjsko in Družmirsko. Slednje je najgloblje v Sloveniji, ki ga je ustvaril človek. Na območju jezer so bile nekoč vasi Škale, Preloge, Družmirje in Pesje. V vaseh so živeli ljudje. Tam so bile najrodovitnejše njive. Šaleška jezera vabijo na plavanje, deskanje, jadranje, veslanje. Okoli jezer so sprehajalne in kolesarske poti ter športna igrišča. V vodi živijo ribe, ob jezerih pa je veliko ptic. Tu lahko včasih vidiš tudi čapljo.
Kaj v plitvinici se ziba
In blešči?! … Ah, majhna riba.
Skozi poko v dnu doline
Vre iz zemeljske globine
Topli vrelec, kjer odleže,
Če me v križu žge in reže.
Kopanje pa ni le zdravo,
Je v užitek in zabavo.
Ko se je zelo daleč nazaj oblikovala Šaleška dolina, je v zemeljski skorji nastalo več razpok. Ena se imenuje Šoštanjski prelom. Skozi to razpoko priteče v Topolšici iz zemeljskih globin zdravilna voda. Topla je, ker je v zemeljski notranjosti zelo vroče. Pri toplem vrelcu so nekoč ženske na roke prale perilo. V vrelcu so se od nekdaj radi kopali in se tako zdravili. Prvi je uredil kopališče takratni lastnik izvira, kmet Topličnik. Dane s sta v Topolšici zdravilišče s hotelom in z bazenskim parkom ter bolnišnica. Ob koncu druge svetovne vojne se je tu del nemške vojske predal partizanom. V parku si lahko ogledaš spominsko sobo: prikazano je, kako je nemški general podpisal predajo. V stekleni kocki je njegova pištola.
Brez kopalk sem: glejte stran,
Ko bom šel na toboga!
Prek močvirja, pol in loga
Raste mesto iz premoga:
Ceste, kjer vrvi življenje,
V parkih klopce in zelenje,
Hiše – svetle in visoke –
In igrišče za otroke.
Ker so rudarji potrebovali stanovanja, so na poljih in travnikih med Šaleškim in Velenjskim Gradom zgradili novo mesto. Mestno središče Velenja so svečano odprli 20. septembra 1959. mesto je zgrajeno v parku: ima veliko zelenja in prostora med hišami. Stavbe so oblikovano sodobno: veliko jih stoji na stebrih in imajo ravne strehe. Obrežje Pake je tako urejeno, da reka ne poplavlja več. V Velenju lahko greš v kulturni dom na gledališko predstavo, v knjižnico, muzej, galerijo, v kino, na športno tekmo na stadion, gledat smučarke skoke ali na otroško igrišče. Občuduješ lahko številne spomenike. Nekoč vsega tega ni bilo. Komu je postavljen spomenik na Titovem trgu?
Preiskal sem vso dolino,
Kaj čem? – spat domov, v votlino.
Kačja krona pomnoži
Vse stvari, kjer leži.
Krono sem zgubil v copat,
Zdaj se map zares bogat:
Iz votline po vsej trati
Se kopičijo copati!
Šaleška dolina je del Slovenije in Evrope. V različnih časih je Šaleška dolina izgledala zelo različno. Bila je porasla z gozdom. Potem so del gozda izkrčili za polja. Danes sta v dolini mesti Velenje in Šoštanj, množica naselij in tri velika jezera. Tudi ljudje so v Šaleški dolini skozi čas živeli na različne načine: bili so lovci v jamah, kmetje na poljih, plemiči v gradovih, usnjarji v fabriki, rudarji pod zemljo. Bodimo srečni, da imamo danes dovolj hrane, čisto vodo in čist zrak, da živimo na toplem in da poznamo zdravila za mnoge bolezni. Večina ljudi, ki je živela tod včasih, vsega tega ni imela. Danes je v Šaleški dolini naš dom.
Jaz sem kozjaški poskok,
Srečna kača urnih nog.
Sem profesor gumitvista,
Kdor ne skače, je pa glista.
Na moj pisan repec sedi,
Davni zgodbi sva na sledi!
Knjiga nagovarja otroka prvega triletja osnovne šole. Pravljično bitje poskok ga vzame s sabo med zanimivosti iz sedanjosti in preteklosti Šaleške doline.
Otrok tako začne spoznavati svojo domovino – svojo dolino.