Poroka (Anton Aškerc)
← Tri ptice | Poroka Balade in romance Anton Aškerc |
Svetinja → |
|
Stojí tam gradič bel, stojí;
Moží se lépa grajska hči.
Kar róžica med cveti je,
Nevesta med dekléti je.
Sred grada je kapélica,
Oj, krasna božja célica.
Stojí v kapeli zlat oltár,
Pred njim pa zaročêncev par.
Poroča ju duhóvnik mlad,
Duhóvnik mlad, redóvnik mlad.
"Na veke srečna bodita,
Po jednem poti hodita!
"Težkó živí življenje se,
Če ne delí trpljenje se.
"A slajša rádost je srcá,
Če isto si delita dva." —
In vênčani presrečni par
Ostávlja zlati že oltár.
Pa ôna v njega vpre očí,
Pa tiho reče grajska hči:
«Bog sám, Bog sám nad nama vé, —
A nékaj mi teží srcé!»
Pred patra poklekníla je,
Odveze izprosíla je. —
"Čestiti oča Vladimir,
Zdaj vabim Vas pa na svoj pir.»
""Gospá bogata, to ne gré!
Beráč Vas gledati ne smé.
""Bil nisem Tebi mar nekdàj —
Pokáj bi svat bil Tvoj sedáj!»»
Še én pogled na njó hladán —
Menih se vrne v samostán.