Pojdi na vsebino

Popótnik in nóč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Enonôčini kralj Popótnik in nóč
(Pesni)
Fran Serafin Cimperman
Nezadovóljni kmetìč
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


„Zakáj si vsà temnà nocój?“
Popótnik kdaj je nôči tóžil,
Ko se povráčal v kràj je svój,
Ker pás je zlátom si oblóžil,
„Usmíljenja ti ne poznáš,
Ker luči pótniku ne dáš,
Ki tvoji úpal je dobróti,
Da boš svetíla mu na póti.“

„Glèj, daleč še domóv imám,
Odprì očí mi vendar svoje,
In skózi gózd se zdaj podám
Ponôčine nevájen hoje;
Ne bodi terdosèrčna vsáj,
Razsvétli mi nevárni kràj,
Dajál ti bodem hvalo žívo,
Usmíli se me dobrotljívo!“

Takó prosívši dalje gré
In v čèrni gòzd se žé zavíje,
A nóč ne zapodí temé
In zvézd nobêna ne posíje;
Na čêlu kaplja, v pèrsih stráh,
Koráči v gózdu tih in pláh,
In jézen pride k svoji vási
Po dólgem in nevárnem čási.

Ko v družbi hóče drugi dán
Zaničeváti nóč sovrážno,
Kar stópi vmés nekdó prašán
In pravi mu novíco važno:
Da róparji so nekogá,
Ko luna je iz-zà gorá
Prišlà, to nóč pred gôzdom vbíli,
Ki so na póti ga spazíli.