Enonôčini kralj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Natvóra izvóljena učeníca Enonôčini kralj
(Pesni)
Fran Serafin Cimperman
Popótnik in nóč
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kakòr nij sploh ljudíj večína
S tem zadovoljna, kar imá,
In v sèrcih mnogih pač globína
Nespólnjenih je še željâ:
Takó si tudi kmet Verbàn
Menjáti žêlel svoj je stán,
Iz kmeta kralj je tèl postáti,
In plug za žêzlo zamenjáti.

Izpólni se mu stara žêlja,
Ko ga je sládki sén objél
In kupo mu nalíl vesêlja;
V dvoráni svetli je prevzél
Kraljévo króno na glavó
In žêzlo zláto pa v rokó;
Rudéči plašč do tál ga kríje,
Ošábnost iz očíj mu sije.

Priklanjajo se zdaj mu knézi,
Želéči sréčo mu vsikdár,
Obràz pa žé temni se v jézi,
Poklôni so mu prazna stvár;
In ljudstvo zunaj vse kričí:
„Izvóljeni naj kralj živí!“
Mogóčen stópa v krasnem dvóri,
Pojóči sprémljajo ga zbóri.

Za dnévom dán vesél obhája
Gostíje svojimi ljudmí,
Potém se vózi v kràj iz krája
In gléda mésta in vasí;
Potêče pervo lêto žé,
Kaj kmet terpí, zdaj vèč ne vé,
Za davkom davek mu naklada,
Da vèč terpí in še bolj strada.

Začnó v dežêlah se gibáti
Nemírna ljudstva, vpòr je tú,
Vladárja hočejo prognáti,
Ki váruh ljudstev nij, mirú;
Veljáve zákon néma vèč,
Ves národ je le zá-nj terpèč,
Sovrážnik bliža od straní se,
Prestòl kraljévi žé šibí se.

„Kam hóčem v stiski se podáti?“
Vladár prestrášen govorí,
„Poskúšal bom tekòj vbežáti,
Da vsaj kedó me ne vmorí!“
Na úho žé mu bíje šúm,
Rožljánje čuje vôjnih trúm;
„Oj, berž naprèj!“ vpijóč se mámi,
Iz sánj se têških tù predrámi.

„Oj, hvalo bógu, da le sánje
To bile so nočí ené!“
Govóril Vèrban drugi dán je,
„Bedáki so, ki si želé
Tegà, kar zá-nje nij nikdár,
Kmet bodi kmet in cár pa cár;
Za eden stán le vsak je vstvárjen,
Za óni, ki mu je podárjen.“