Polovičnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kače pojedo mačeho in njeno hčer Polovičnik
Matija Valjavec
Logar je svetemu Eliju vraga ustrelil
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč sta bila mož in žena, ki sta imela hčer. To hčer si je veliko mladeničev želelo za ženo. Oče pa je ni hotel dati. Potem je bilo hčerki žal, da je oče ni dal, in mu reče: »Zakaj me ne pustite? Rada bi se poročila.« Nato ji je oče rekel:

»Drugo zimo te bom dal, pa čeprav bi pote prišel sam vrag.« Drugo zimo pride vrag ponjo, oženil se je z njo in imela sta tri otroke.

Nekoč se žena naredi bolno. Zvečer obišče moža drug vrag in mu reče:

»Če bi tvoja žena vedela, da so jutri trije kralji, bi se odrešila, če bi bila doma pri očetu, ter bi se vsi postili z drobnico in živino vred.«

To je žena slišala in potem rekla možu, da gre domov, ker ima njen oče zdravilo, da bo takoj zdrava. Mož jo pusti domov. S seboj vzame eno dete, pretrga ga na dvoje in polovico pusti. Ime mu je bilo Polovičnik.

Nekega dne gre njegov dedek lovit ribe in mu Polovičnik reče, da gre z njim lovit ribe.

Dedek mu odvrne: »Kako boš ti lovil ribe?«

»Samo pustite me!«

»No, pojdi!«

In gre. Vzame torbo, lovi, in ulovil je ribo.

Riba mu reče:

»Spusti me, in kadarkoli boš kaj potreboval, samo reci: Bog daj tisto ribico, ki sem jo bil ujel in spustil nazaj, da bi se zgodilo to in to.«

In Polovičnik je ribo izpustil.

Čez nekaj časa je rekel: »Bog daj tisto ribico, ki sem jo ulovil in izpustil, da bi bila moja torba polna rib!«

In se je zgodilo. Ribe odnese domov. Pol so jih pekli, pol kuhali. Zmanjkalo jim je drv in njegov ded jih gre sekat.

Polovičnik reče: »Grem tudi jaz z vami!«

Ded mu odgovori: »Kako bi šel ti z eno nogo in z eno roko?«

»Nič zato,« pravi on, »samo pustite me.«

In ga pusti, pa gresta skupaj. Ko sta prišla v gozd, začne ded sekati. Polovičnik ga gleda, nato pa začne sekati ter samo reče:

»Daj, bog, tisto ribico, ki sem jo ulovil in izpustil, da bi šla drva kar sama!«

In se je zgodilo. Polovičnik se je peljal na drveh ob morju. Na drugi strani morja je bil grad, ta grad pa je bil cesarjev. Z okna je gledala cesarična, in Polovičnik reče:

»Bog daj tisto ribico, ki sem jo bil ulovil in spustil, da bi cesarjevi hčerki povečalo veliko črevo.«

In tako se je zgodilo. Cesarjeva hči pokliče:

»Očka, očka, pojdite gledat, kako se na drveh prevaža Polovičnik!«

In ji reče mamica: »Pazi, da ti ne bi bilo žal!«

In zares ji je bilo žal, ker ji je zrasel trebuh.

Ko je porodila, ni vedela, s kom bi bila imela. Oče ji da zlato kroglo in pokliče skupaj veliko gospode. Tudi Polovičnik pride in se vleže pod posteljo.

In ko jih je večina prišla, se je sam cesar postavil v sredo sobe, spustil zlato kroglo, in zvalila se je pod posteljo k Polovičniku.

Cesar je bil srdit, pa vendar napravi ženitovanje in sta se poročila.

Tudi jaz sem v gosteh bil,

in sem tam jedel in pil,

iz pisanega vrčka vse dni,

da mi še danes brenči.