Pokret med mrliči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zanemarjena mladina in skrb zanjo Pokret med mrliči
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
O ljubezni, knjigi prirode in krvavih tragedijah
Spisano: 30. oktobra 1927
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sedaj bo vernih duš dan, ta dan je jako znamenit zaradi jubilejev, kajti bodo ta dan obhajali svoje jubileje vsi mrliči vseh časov in po vsem svetu s slavnostnimi venci in beneficami in razsvetljavo in članki v novinah in nagrobnimi podoknicami.

O tej svečani priliki si tudi moje pero ne more kaj, da ne bi. Zlasti ko je vsled posebnih razlogov svečana ta prilika to pot še posebno svečana.

Med našimi mrliči se je namreč začelo živahno gibanje, skoraj bi se mu lahko reklo pokret.

Ta vest mora sleherno rodoljubno srce navdati z iskrenim veseljem, a je vest zagledala povoje sveta v verifikacijski debati.

V Beogradu je bila namreč verifikacijska debata in je več gospodov glasno in pred vso zbrano skupščino povedalo, da so ob zadnjih volitvah volili tudi mrliči.

Zganili so se torej slednjič tudi mrliči, se zavedeli svojih pravic in se udeležili volitev! Čestitamo jim in bilo srečno!

Da so resnično volili, o tem ne more biti dvoma.

Tega niso le v skupščini potrdili že omenjeni odlični gospodje duhovskega in posvetnega stanu, nego je že prej stalo v nekaterih uglednih novinah.

Pa tudi moje pero osebno lahko potrdi to reč in nanjo priseže, ako ne baš s tremi prsti, pa vsaj z dvema ali recimo s poldrugim brez skrbi.

Bilo je namreč na dan volitev in so po mestu švigale kočije ter prevažale volilne glasove. Moj glas je svojo volilno dolžnost opravil peš in se je ljubljena mi žena še nosila nad menoj, kako da nisem toliko vreden, da bi katerakoli skrinjica kakršnokoli vozilo poslala pome — vsaj tisto z enim samim kolesom da sem vendarle zaslužil!

Bridki očitek me je zadel v dušo, toda sem ga molče požrl.

Požrši ga sva z ljubljeno ženo stopila na sprehod v jesensko naravo. Široko razprostrta se je razprostirala jesenska narava pred nama in za nama, na desno in na levo, polna je bila tužne miline — o jesen, kako si podobna človeškemu življenju!

Tiha pot je nama privedla korake tudi mimo pokopališča. Pokopališče — bodi pozdravljeno! Pred vhodom sta čakala dva volilna voza.

Tedaj sem spregovoril proti ženi: »Glej, dva volilna voza pred pokopališčem — po mrliče sta prišla! Mrliči so potrebnejši volilnega voza nego moja malenkost. Mrličem je teže peš na volišče kakor meni, higienski in družabni oziri jim to branijo. Zato so volilni vozovi najprej namenjeni zanje in ni šteti za izraz zaničevanja, če niso prišli pome.«

Žena je razumna. Koj je uvidela krivičnost svojega očitka in me je prosila odpuščanja. Poljubil sem jo na čelo, ji kupil presto in je bil spor poravnan.

Dva volilna voza pred grobovi — to sva videla na svoje lastne oči. Ne trdiva, da sva videla več ali kaj drugega. Toda mislim, da zadošča, kar sva videla: drugi še toliko niso videli in so vendar vedeli, govorili in trdili, da so volili mrliči.

Volili niso vsi mrliči, seveda ne. Nekaj je vedno takih, da pozabijo ali gredo rajši na Gorenjsko ali se nočejo zameriti hišnemu gospodarju.

Toda kolikor toliko jih je vsekako volilo in je prav, da so, in tudi upam, da so volili v pravo skrinjico. Volivci od onkraj groba več vedo, kakor vemo mi, kajti uživajo večnost. Zato je nespametno misliti, da so volili v napačno skrinjico.

Ni prav, da so se potem nekateri gospodje v skupščini spozabili in so jim očitali, da so volili v napačno skrinjico. Izključeno je to, nego res je narobe: kamor so volili rajnki, tista skrinjica je bila prava, sicer rajnke duše gotovo ne bi bile volile vanjo. Napačne so bile le vse druge skrinjice, pa naj to komu diši ali ne.

Vsem seveda ni dišalo in so se med njimi našli celo nekateri, ki vrlim mrličem, blagopokojnim dušam nepozabnih naših rajnikov, kratkomalo odrekajo volilno pravico.

Kje stoji kaj takega v ustavi? V ustavi stoji samo, da voli lahko vsak, kdor je dovršil 21. leto, ako ne tiči v konkurzu ali v robiji — tako se v cirilici piše temnica.

V robiji ali temnici ne tiči noben mrlič — kdor trdi nasprotno, nima izobraženega pojma o katekizmu in večnosti.

Pač je gospodarska kriza vsepovsod in ne rečem, da ni morebiti kak mrlič v konkurzu. Dobro: tak mrlič naj se ne pusti v skrinjico, dokler se ni častno poravnal z upniki na odstotke.

Vsem drugim pa, če so stari nad 21 let, gre po ustavi volilna pravica in je teror, če se jim odreka in atentat in Makedonija in ni lepo nikakor ne.

Za ženske npr. pravi ustava, da se bo njih volilna pravica šele uredila s posebnim zakonom. Ženske je tedaj še nimajo in jo bodo morebiti šele dobile, ali pa je ne bodo dobile — kakor bo božja volja.

Za mrliče pa ustava tega ne pravi, zato je tem bolj jasno, da imajo enako volilno pravico kakor živi.

Tako je tudi pošteno in prav. Ako imajo verne duše svoje dolžnosti, da gledajo na nas iznad oblakov in na onem svetu prosijo za nas in za naše grehe, žalibog — naj se jim privošči vsaj ta skromna pravica in bo naša kraljevina le pridobila na mednarodnem ugledu, čim več bo štela volivcev!

Dovolj je žalostno, da se rajnki naši mrliči svojih ustavnih pravic niso zavedali že poprej in se je šele letos začelo med njimi razveseljivo gibanje. Toda bolje sedaj kakor nikoli, kakor je rekel gospod, ki mu je glavna kontrola nakazala pokojnino šele 5 let po smrti. In kakor rečeno, to reč jako simpatično pozdravljamo niti ne bo ostala brez posledic.

Kdo ve, kaj nam še prinese prag bodočnosti!

Morebiti bodo spoštovani volivci od onkraj grobov stavili svoje zahteve za podporo pri volitvah in se bodo stranke gotovo kosale, katera jim bo več obljubila. Pa se jim utegnejo obljubiti raznovrstne koncesije in razsvetljena električna ura in podtajnik in nov tlak in proste roke pod rušo in koalicijska pravica in še kaka reč na račun reparacij — to niso mačje solze!

Mogoče pa je tudi, da ne bodo podpirali drugih strank, ampak se bodo organizirali v svojo lastno stranko in bi bili najmočnejša stranka v državi. In bi lahko zahtevali vlado zase. In bo potem prišel režim vernih duš.

Kakor rečeno — čestitamo in bilo srečno!

(Jutro, 30. oktobra 1927)