O ljubezni, knjigi prirode in krvavih tragedijah
| ← Pokret med mrliči | O ljubezni, knjigi prirode in krvavih tragedijah Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Portugalka → |
| |||||||||||||||
Ljubezen je jako važna reč in je ni le najtopleje priporočati zasebnim krogom, nego je od velikega pomena tudi za javno življenje in državo in razna ministrstva.
Npr. je že literarna vrednost ljubezni jako velika v poeziji, prozi in zlasti še v drami. Marsikaterega literata sploh ne bi bilo ali bi bil jako pičel, ako mu ne bi nudila ljubezen trajnega in trpežnega gradiva. Brez ljubezni ne bi bilo ne dram, ne oper in bi se umetniško delovanje Narodnega gledališča moralo potem docela omejiti na krize in redukcije.
Hvalevredno in koristno se ljubezen udejstvuje tudi v trgovini in obrtu, npr. pri draguljarjih in v cvetličarnah in pri bonbonih in v zdravstvu. Niti ni prezreti, da tudi na sveto Cerkev kanejo včasih kake pare, kadar ljubezen krene v področje svetih zakramentov.
Skratka, važnost ljubezni je tolika, da mora biti naloga modre državne politike, da o ljubezni pazno vodi račune in jo podpira, ščiti in pospešuje v okviru budžetne mogočnosti.
Priznati je treba, da se je že dosedaj ljubezen dokaj dvignila v naši kraljevini. Precejšnje je in od dne do dne še narašča število onih, ki v zakonu žive z več izvoljenkami, v vsaki veroizpovedi z eno, še več pa je onih, ki brez ozira na veroizpoved in zakon ljubezen uspešno goje na več strani. Javnost ne bi smela prezirati njih zasluge za ljubezen in bi se jim morala hvaležna oddolžiti vsaj s kako cestno tablico. To pa zlasti zaradi spodbude.
Kajti na polju ljubezni je mogoče storiti še več, nego se je storilo do sedaj, in ne kaže križem rok počivati na lovoru zaslug.
Le poglejmo v knjigo prirode, kolikšno mero ljubezni pozna ta knjiga! Njeni zgledi morajo tudi nam kazati pota in cilje.
Npr. vzemimo kroto.
Ni neznano mojemu peresu, da se krota pravilno piše krastavica. Toda ima krastavica hibo, da se kaj lahko zamenja s krastavcem, ki v hrvatski zemlji pomenja kumaro. Jako pa bi motilo smisel sledečih vrst, ako bi vrli čitatelj in lepa čitateljica razumela kumaro, dočim sledeče vrstice govore o kroti. Zato bodi izjemoma uporabljena tudi ta beseda, kar naj izvoli slavni pravopis prizanesljivo upoštevati.
Krota ali krastavica spada, kakor splošno znano med manj olikane živali. Vendar navzlic temu pa je njena ljubezen na tako izredni stopnji, da tudi nam lahko služi za zgled.
Spomladi, če krastavica, namreč krota, ne pa kumara, ljubi, ni je sile pod nebom, da bi jo mogla odvrniti od ljubezni in ne pomaga ne lepa beseda ne grda niti ne sila in teror: ljubezen krote pretrpi vse in vse premaga.
Naravoslovna veda je hotela preizkusiti silo te ljubezni in je ljubečemu samcu z ostrimi škarjami hipno odstrigla glavo. Odstrigla mu je glavo, z glavo mu je vzela razum in voljo. Ljubezni pa mu z glavo ni mogla odstriči; verni samec se ni izneveril svoji izvoljenki ne za hip in je ni izpustil iz vročega svojega objema. Nasprotno — kdo ve, kako lepe poezije bi se mu bile rodile baš v onih trenutkih, da je kos bil črnila in peresa.
Veda je bila presenečena.
O tolikšni meri ljubezni se ji niti v najdrznejšem snu ni sanjalo. Pa je stopila korak naprej in je odstrigla idealnemu mladeniču še obe prednji bedri.
Idealni mladenič iz rodu krastavic ni trenil z očesom. Rahel nasmeh mu je zaigral po ostalem telesu in je dejal: »Nista sprednji bedri tisto, kjer tli prava ljubezen,« in še bolj goreče je poljubil svojo družico. Njegovim bridkim preizkušnjam še ni bil konec. Spred njima bedroma sta sledili še zadnji dve. Toda glej! — Ljubav se ni ohladila ne za las.
Niti je niso mogle zatreti krute škarje, ko so mu slednjič odstrigle kar vse moške grodi in je ostala od nesrečnega mladeniča zgolj ozka rezina.
Mladi mož iz krastavičinega rodu, kolikor ga je še ostalo, ni mogel ne jesti več ne piti, ne stati ne sedeti, niti kakorkoli se ganiti niti ne misliti in hoteti, sploh ni mogel nobene reči. Ljubil je pa le. Tolika je sila ljubezni pri krotah ali krastavicah in si jo naša mladina na Aleksandrovi cesti lahko vzame za zgled.
Junaškemu samcu našemu je privoščiti iz vsega srca, da mu je ginjena veda potem zopet nazaj prilepila odstrižene kose. Seveda je bilo toliko kosov, da se je zmota lahko primerila in se je glava prilepila vzad, zadek pa spredaj, in je bil zgledni mučenik svoje ljubezni potem za nekatere posle nekoliko manj sposoben.
Kar se pa tiče ljubezni, ljubezen mu je ostala neokrnjena in nezmanjšana in je stvar resnično vredna, da jo opiše kako spretnejše pero, nego je moje — ako le mogoče v rimah in za solospev s harfo ali za foxtrott.
Več in še več ljubezni torej bodi geslo naše državne politike in bi reč lahko spadala v prosveto ali pravdo ali zdravstvo ali socialno skrb. Ali pa bi se jo lahko uvrstilo v finančni zakon — tam je vse mogoče.
Ob tej priliki bi se s kakim paragrafom lahko še odpravile nekatere razvade v ljubezni, ki ne spadajo vanjo in le motijo splošni ugodni dojem.
Ljubezen naj ne pozna mej in ozirov — to je res in lepo in prav. Toda naj ne pozna mej in ozirov le med prizadetima osebama! Nasproti neprizadetim osebam, ki nimajo nič od zadevne ljubezni, pa seveda ljubezen ne more in ne sme biti brez mej in ozirov.
Na primer so v zaljubljenih krogih jako priljubljene krvave tragedije z bolj ali manj smrtnim izidom in sliko in poročili v novinah.
Načelno zoper te krvave tragedije gotovo ni nikakih ovir, nego spadajo prav tako k ljubezni kakor soneti in alimentacije in druga vera in ločitve.
Ni pa odobravati nikakor ne, da se krvave tragedije ljubezni najrajši prirejajo v tujih sobah in na tujih posteljah in zaljubljeni par pred krvavo tragedijo niti ne pove, kaj namerava, da bi se vsaj popreje tla potresla z žaganjem in postelja pregrnila, da ne bi perilo preveč trpelo.
Te razvade resnično ni odobravati.
Niti ni v skladu z lepimi šegami, da taki manj obzirni zaljubljenci po krvavi tragediji pusté na mizi razna na razne naslove in tudi na uredništva naslovljena pisma. Holaj! Oni, v čigar stanovanju se je reč zgodila, pa tekaj potem še s pismi okoli poštnih nabiralnikov!
In so pisma vrhu tega nefrankirana. To se ne spodobi in zasluži najstrožjo grajo, zlasti če so pisma naslovljena na uredništva. Na nefrankirana pisma nima uredništvo drugega odgovora, nego: koš! Rokopisi pa naj bodo popisani samo na eni strani lista!
(Slovenski narod, 4. novembra 1927)