Pogovor:Razgovor pod Grintovcem
Dodaj temoOpombe Franceta Malešiča (2. februar – 25. april 2009)
[uredi]Naš obzor: Za alpinista, sportnika in foto-amaterja. Naš obzor: Ilustrirana revija za odraslo mladino, je od leta 1929 do začetka leta 1932 izhajal kot priloga Domačega prijatelja; izdajal ga je konzorcij Našega obzora, urejal pa Emil Podkrajšek. Leta 1933 je začel izhajati v manjšem formatu in samostojno, izdajal ga je konzorcij in urejal Pavel Debevec (1895–1939).
Sogovornika Bartolovega Razgovora sta dr. Klement Jug (1898–1924) in prof. dr. Fran Jesenko (1875–1932), ki sta oba svojo pot sklenila v gorah – prvi v Triglavski severni steni, drugi v Komarči. Srečanje med Jugom, Jesenkom in Bartolom je bilo verjetno poleti 1923 v Češki koči na Spodnjih Ravneh pod Grintovcem. Razgovor je verjetno potekal na takšen način, možno pa je, da ga vsaj nekoliko oblikoval avtor, ki je planinstvo in alpinizem dobro poznal. Po obliki in vsebini spominja na polemiko med dr. Josipom Cirilom Oblakom in Mirkom Kajzljem (Josip Ciril Oblak, Poglavje o »poduševljenju« planinstva – PV 1929, št. 9, str. 193; Mirko Kajzelj, O planinskem »sportu« in »umetnosti« – PV 1929, št. 10, str. 225; J. C. Oblak, Še o »poduševljenju« planinstva – PV 1929, št. 11, str. 241.) in na črtico Janeza Gregorina (Smrt – dijaški list Žar, Ljubljana 1930/31, ponatis v knjigi Blagoslov gora, SPD 1944, str. 242), v kateri opisuje svoj pogovor z nekim odvetnikom po nesreči samohodca Rudolfa Pečarja septembra 1930 v Planjavi (oboje glej tudi v zborniku Naša alpinistična misel, KA PZS 1988; v pripravi druga popravljena in dopolnjena elektronska izdaja). Zanimivo bi bilo ugotoviti vpliv Bartolovega Razgovora in samega dr. Klementa Juga na obliko in vsebino nekaterih novel v njegovem Al Arafu in drugod (npr. nenavadna figura dr. Krassowitza kot simboličnega skušnjavca pod steno ...).
Prof. dr. Tone Wraber v pismu 18. marca 2009: »Bartolov članek ni presenetljiv, saj je bil Jesenko profesor botanike na tedanji filozofski fakulteti, na kateri sta v prvem desetletju njenega obstoja študirala Bartol in Jug. Klement Jug se je vpisal v šolskem letu 1919, to je sploh v prvem letu obstoja ljubljanske univerze, in v prvem in drugem letu vpisal predvsem biološke predmete, potem pa zavil v filozofsko smer in doktoriral s filozofsko disertacijo pri prof. Francetu Vebru. V 1. in 2. letniku je vpisal tudi predavanja prof. Jesenka. Bartol je študiral v letih 1921–1925 (1926) in med študijem poslušal dosti več bioloških predmetov, a tudi on je 30. decembra 1925 pri prof. Vebru doktoriral iz filozofije z disertacijo »O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom ohranitev individua in vrste«. V pregledu disertacij ljubljanske univerze štejejo Bartolovo disertacijo med filozofske, čeprav je po naslovu tudi zelo (predvsem?) biološka.«
Wrabrovo dopolnilo v pismu 9. maja 2009: »Da je Bartol poznal Juga in Jesenka, je zanesljivo, nisem pa ravno prepričan, da je pogovor res potekal tam, kot se bere v članku. Sicer se nisem nikoli poglabljal v Jugove nazore, vseeno pa imam občutek, da jih članek dovolj zvesto podaja. Poudarek je na moči volje, ki pa ni bila zadostna niti Jugu niti goriškemu založniku in planincu Paternolliju, ki sta oba umrla približno v istem času (Paternolli 1923 v prepadnih strminah Poldanovca nad Trebušo, Jug 1924 v Steni). Čudno je, da Bartol v članku iz začetnih 30-ih let ne omenja, da Juga ni več med živimi; občutek imam, da se je v članku predvsem želel posloviti od svojega profesorja, ki se je ponesrečil leta 1932 v Komarči, in je to storil v obliki fiktivnega (morda pa vsaj delno resničnega) dialoga med Jesenkom in Jugom. Iz članka je razvidno, da je pogovor potekal v Češki koči. Ali je Jesenko sploh kdaj bil tam? Morda bi odgovor bil v vpisni knjigi iz tistega časa, če je ta seveda ohranjena. V članku beremo: »Spodaj, globoko pod nami, se je smejala Gorenjska s svojimi temnimi gozdovi in rumenimi polji v prekrasni solnčni svetlobi.« Ali se s Češke koče sploh vidi Gorenjska? Ali ni to, kar se vidi, Koroška?! Letnica (1923), je najbrž edina realna. V Jugovem pisanju »Plezalne ture v Kamniških-Savinjskih Alpah« v številki Plan. vestnika (25, 1: 3-8, 1925), ki je izšla že po Jugovi smrti, beremo, da je Jug v avgustu 1923 bil na Kočni, z nje odšel na Grintovec, prenočil v Cojzovi koči, 24. avgusta bil na Skuti, z nje čez Dolgi hrbet prišel na Mlinarsko sedlo in se spustil v Češko kočo. Slabo vreme ga je prisililo, da je ves naslednji dan prebil v Češki koči, kjer mu je »dobra oskrbnica« zakrpala podplate plezalk«. Nikjer besede o oskrbniku in še manj o srečanju z Jesenkom in Bartolom! V Planinskem vestniku (22: 23-28; 1922, 24: 243, 1924) izvemo še, da je bil v januarju 1922 na Grintovcu, J(elinčič) Z(orko) pa za leto 1922 (Plan. vestnik 24: 243, 1924) omenja, da je tega leta Jug »namignil na neko turo v Kamniške planine.«
Skratka, domnevam, da sta tako kraj pogovora kot sam pogovor na omenjenem kraju, Bartolov izmislek. Seveda, njegov članek je že zaradi njega samega vreden obnovljenega spomina, za začetek najbrž na Savenčevi spletni strani, pozneje pa gotovo in predvsem v Planinskem vestniku. Littera scripta manet! Prav nič nimam proti temu, da navedete to, kar se Vam zdi vredno v mojem pisanju.«
»klub samomorilcev« – Turistovski klub Skala je bil ustanovljen 2. februarja 1921; njegova dejavnost je bila predvsem alpinistična, turnosmučarska in fotografska. Klement Jug je h klubu pristopil v letu 1922 in kmalu postal njegov idejni vodja. Zaradi posameznih nesreč so nekateri nasprotniki klub v javnosti poimenovali tudi »trapasti klub samomorilcev«.
Opombe Toma Virka v 2. knjigi Bartolovega Zbranega dela (2015)
[uredi]Ko se je Bartol pripravljal na pisanje Zadnjega večera, svojega osrednjega leposlovnega besedila o Klementu Jugu, je natančno preštudiral sošolčeve planinske spise in korespondenco in si naredil tudi precej izpiskov iz tega gradiva. Očitno teme »Klement Jug« v Zadnjem večeru ni v celoti obdelal. Kot kaže, je želel posebej literarno obdelati tudi njegovo gorniško filozofijo. To je naredil v Razgovoru pod Grintovcem, ki je med drugim pomemben dokument za razumevanje Jugove filozofije alpinizma. Sam Jug je sicer to filozofijo razvijal v nekaterih svojih planinskih spisih, a njena močna teoretična podlaga v Vebrovi filozofiji ni nikjer tako jasno razvidna kot prav v tem Bartolovem besedilu (prim. Virk 355).
Dodati še velja, da izbira Franca Jesenka (1875–1932) – tudi ta se je tako kot Jug ubil v gorah –, Jugovega in Bartolovega profesorja pri študiju biologije, za Jugovega oponenta ni naključje. Tudi Jesenko je zahajal v gore, le da kot botanik, ne kot alpinist. Bartol se je leta 1924, v letu Jugove smrti, celo udeležil botanične ekskurzije z Jesenkom k triglavskim jezerom. Vendar se z njim ni dobro razumel, domnevno zato ne, ker Jesenko ni odobraval njegovega (in Jugovega) študija filozofije. To delno pojasnjuje zgodnji Bartolov dnevniški zapisek z dne 20. XI. 1926, v katerem razlaga gospe Novakovi, »da me prof. Jesenko ne more živega videti in to iz različnih razlogov.« Povem ji, da se je kazal malo zaljubljenega v Vero, da ne mara, da hodi ona v filozofski seminar, da ne more videti Vebra in da se grozno jezi, da sva ga z dr. Jugom zapustila. (V resnici je še to, da sem ga koncem prejšnjega leta, junij 1925, ko sem šel k njemu po podpis, prav nesramno vprašal, če smem na kako ekskurzijo z njim, sedaj, ko imam čas. Seveda me je nahrulil, čeprav je sicer bil z mano posebno sladak). Morda je v tem odlomku tudi pojasnilo, zakaj Bartol v osnutku načrtovanega romana o studiozusu, ki je tragično končal v planinah, svojega nekdanjega profesorja imenuje »Infernalni intrigant« prof. Jesenko. (RB 18; 17. X. 1951)