Pogovor:Planinski vestnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

BIOGRAFSKO KAZALO PLANINSKEGA VESTNIKA

  • V Slovenski leposlovni klasiki ima Planinski vestnik samostojno kazalo, kamor bomo v alinejah vnašali besedila za posamezni zvezek in letnik. Nove vnose po letih razvrščamo po abecedi avtorjevega priimka. Če je prispevek anonimen, ga razvrščamo v abecedni seznam z naslovom.
  • Bibliografske enote moramo najprej zapisati v kazalo Planinskega vestnika (rabi zavihek uredi za ogled strukture oz. načina zapisa). Na ta način si oblikujemo prostor za besedilo. Ko kazalo shranimo, se bo namreč pojavil rdeči naslov.
  • Ko kliknemo rdeči naslov besedila, se znajdemo pred prazno stranjo, kamor prekopiramo besedilo z dLiba (priporočam obliko txt, ker ohrani odstavčnost, včasih pa je boljši pdf, odvisno tudi od privzetega brskalnikovega urejevalnika). Na začetek bibliografske enote moramo dodati glavo (z linkom na dlib in drugimi podatki) in na dno nogo s kategorijami. Seznam kategorij
  • Glavo in nogo prekopiramo in prilagodimo kar iz kakega drugega besedila, npr. tega
  • Pozorni smo predvsem na leposlovna dela. Bolje je popisati več kot manj, tudi potopise, ki imajo v glavnem močno literarno ambicijo. Ne popisujemo reklamnih sporočil, recenzij tujih del, društvenih obvestil ipd.
  • Izpisujemo tudi prevedena besedila, saj so s stališča bralca enako pomembna kot slovenska (tako se je odkrilo marsikaj novega!). Vključujemo jih kar v isti seznam in pri kategorizaciji besedila dodamo kategorijo Prevodi. (Vzorec pisanja kategorij je članek Valentin Vodnik kot turist in turistiški pisatelj)

Če ne najdemo, pustimo, kot je, brez oglatih oklepajev.

  • Besedilo moramo popraviti, kajti, kot boste opazili, optično prepoznavanje besedila (OCR) na tako starih tiskih naredi veliko napak. Popraviti moramo vse napake. Ohraniti moramo starinsko pisavo in besedišče!
    • Akcente in pravopisne posebnosti ohranjamo, po današnjem pravopisu poenotimo le ločila (njihovo stičnost ali nestičnost).
    • Zamik v desno pri motu se v glavnem upošteva, drugače pa umik v desno, centriranje ali desna poravnava niso nujni, ker gre zgolj za slučajnosti konkretne postavitve.
    • Tudi stolpci niso nujni in le bremenijo postavitev, so pa ličnejši (Vzorec za pisanje stolpcev je v članku Valentin Vodnik kot turist in turistiški pisatelj)
    • Odstavki se začenjajo privzeto brez umika v desno in jih tako pustimo
    • Narekovaji so po dogovoru srednji lomljeni, vendar pri starejših besedilih delamo izjemo in jih reproduciramo v obliki, kot so v izvirniku
    • Mejo med besedilom kot takim in njegovo konkretno pojavno obliko, ki je ni treba tako natančno odslikati, ni vedno lahko določiti, nazadnje se prepustimo bibliografovemu strokovnemu občutku.