Podstrešje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vanek, zaspi! Podstrešje
Kam pa teče voda
Neža Maurer
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kadar pravim: Moj dom,

mislim – podstrešje.


V kleti domuje krompir,

jabolka, zelje in repa

imajo tam svoj kvartir.

Nad kletjo je stanovanje –

tam so preproge, slike, posoda

in kar je še takšnih lepih reči,

ki se jih moja noga boji.

Tam so doma: Pazi! in Mir!

Tam se ob vsakem živem poskoku

obeta prepir.


S teh negotovih tal

držijo stopnice navzgor.

Resda so vegaste že in črvive –

a vodijo v moj obor.

Tod se začenja moj svet:

Na žebljih stare žage visijo,

v skrinji čudne knjige ležijo –

v njih rjavi

planinkin cvet –

okrog pa sekire, burklje, omelo

in šopi perja za moje čelo.

Ob dimniku čaka široko ležišče

in sive odeje.

Tam nad opeko – nebo brez meje.


Povsod sam mir – do sinoči,

ko se moja samota kot milni mehurček – razpoči.


Na moji sivi odeji miš sedi,

siva seveda

in me predirljivo gleda.

Oba ne bova ostala –

jaz ali ti, ji pravim.

Ona sedi, me gleda

in niti ne trene.

Potem reče: Jaz.

Od tega visokega jaz

so se moji trdi lasje naježili.

Tujci so se v moj dom pripodili!

Miš – kot da čuje – se oglasi:

V moj dom.


Tako dva zdaj na podstrešju dva.

Oba sva tukaj doma.


Kaj se hoče – čeprav sem jaz bel,

ona pa siva,

kar gre, ker oba potrpiva.

Morda nas bo kmalu še več.

Netopirji so tod okrog plahutali

in rekli, da bi najraje

za mojim tramom dneve prespali.


Tako zdaj z nožem rezljam kažipot:

Tod se gre v mišji kot.

Tod k netopirjem.

Tod k meni.

In tam navzdol – k preprogam,

slikam in tolstim krompirjem.