Podkovana coprnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Podkovana coprnica
Matija Valjavec
Jezik mu izdrimo
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živel je neki kovač, pa je imel pomočnika in vajenca, njegova žena pa je bila čarovnica. Ko je bil vajenec nekaj dni pri njem, je postal čisto suh. Pomočnik ga vpraša:

»Kaj ti je, da si tako suh?«

Vajenec odgovori:

»Najina gospodarica je coprnica in me vsako noč jezdi. Ima nekakšno uzdo, pa jo vrže name, potem postanem konj, pa me jaha, preveč močno, zato sem tako suh.«

Pomočnik in vajenec pa sta spala skupaj. Nato mu pomočnik reče:

»Nocoj bom šel ležat na tvqjo stran, morda bo prišla jahat mene.«

Tako sta napravila^ je šla res nanj. Vrgla je uzdo nanj in spremenil se je v konja, pa ga je zajahala in šla z njim. Ko je prišla tja, kjer so bile druge coprnice, v nekih goricah, ga je privezala. On pa je venomer kimal z glavo.

Pogovarjale so se: »Kaj je to, da je moj konj tako domišljav?«

Konj pa je to delal zato, da bi si mogel sneti uzdo. In jo je res snel, samo toliko jo je del nase, da je bil še konj. Potem ko je hotela iti nanj, je snel uzdo s sebe ter jo je nataknil njej, da je postala kobila.

Ko jo je prijezdil domov, je šel v sobo klicat vajenca, naj gre podkovat konja, ki da ga je pripeljal neki mož. Vajenec je šel, in je skoval podkve, vsako po štiri funte težko ter ji jih je pribil.

Potem sta odšla spat, njo pa sta pustila. Nato je šla spat tudi ona. Zjutraj, ko bi bilo treba skuhati zajtrk, žena spi. Onadva sta vedela\ kaj ji manjka, vendar nista hotela povedati. Gospodar jo vpraša:

»Kaj ti je?«

Ona nič. Potem, ko bi morala iti kuhat kosilo, ji mož reče:

»Daj, vstani!«

Ona sope, ne reče nič.

Nato je pomočnik komaj povedal, kaj je. Potem je šel gospodar gledat in je videl, da je podkovana, pa jo je dal šibati. Tudi jaz sem bil tam ter sem jo pomagal biti in držati za noge.