Podgrad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Augustenburg Podgrad
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Gradova pri Letušu
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Skopi graščak in njegova dobra hči[uredi]

Neki grof je bil strašno lakomen in je silno izžemal uboge kmete. Njegova hči Lucija pa je bila dobra in radodarna. Rada je delila z revežem, kar je imela. Iz njenih oči je odsevala sama nedolžnost, dočim je bil očetov pogled tako hudoben, da se ga je vsakdo bal. Ako je oče zvedel o kakem hčerinem dobrem delu, je bil strašansko hud in slišati je morala marsikatero psovko. Lucija je vse mirno pretrpela, saj je bilo to za njene »revčke«, kakor je pravila.

Nekoč se je zgodilo, da neki bolan kmet ni mogel plačati dolga. Graščak ga je vrgel v ječo. Uboga kmetova žena z lačnimi otroki je prišla v grad prosit kruha. Graščak se je zadri nad njo: »Pa poginite, psi!« Vzdignil je svojo roko, da bi jo sunil čez prag. Toda božji prst ga je zadel; okamenel je z dvignjeno roko. Ko je hči to videla, je onemela in odšla v samostan.

Kmetje se še vedno radi spominjajo mladenke Lucije. Tudi na njenega očeta niso pozabili: pravijo, da se njegova nepokojna duša vrača nazaj, ker se iz grajskih ječ večkrat sliši stokanje in zdihovanje.

2. Začarani Podgrad[uredi]

V ponosnem Podgradu je živel strog in hudoben graščak. Pri sebi je imel lepo deklico, Marino, ki je čuvala njegova dva otroka.

Nekoč je šel graščak z vso družino na lov; doma je ostala Marina z otrokoma.

Ko se je graščak vrnil, je bila že noč. Votlo so odmevali njegovi koraki po praznih hodnikih v čarobno noč. Grad je bil kakor mrtev. Kar sreča graščak ženo s črnimi, ogljenimi očmi, ki je nosila na rokah njegova dva otroka. Zavihti meč, da bi ji odsekal glavo, toda, mesto glave je odletel meč.

In žena pograbi graščaka, pa ga zanese z otrokoma vred za grad, kjer jih vse tri zakoplje v črno prst.

Nato se je žena vrnila v grad in pričela rušiti zidovje ter ga drobiti v prah.

Hipoma se je prikazal potok, ki se je vil okoli gradu. Žena se je splašila; bala se je, da ne bi utonila v vodi; zajezdila je metlo in pojahala na luno. Ta žena je bila čarovnica.

Deklica Marina je bila pred čarovnico pobegnila ter je oddaleč opazovala, kaj se godi. Ko je čarovnica izginila, je stopila k potoku, kjer je zagledala v vodi prijazna obličja obeh otrok in graščaka. Pognala se je v vodo, da bi jih rešila, ali utonila je še sama.

Še danes se vije okrog Podgrada potok Podgrajščica in pripoveduje staro zgodbo. Kdor hoče videti tista tri obličja, naj gre za Podgrad, nagne naj se nad vodo in uzrl jih bo.