Poškodovana knjiga
| ← Lolo v knjižnici | Poškodovana knjiga [Andreja Vukmir] |
| |||||||||||||||
To je Lovro. Star je šest let. Hodi v prvi razred. Ima velikega brata Miha in srednje veliko sestro Uršo. Seveda ima tudi mamico in očka. Pa babico in dedka. Pa tudi eno teto. Ko je bil majhen, je svoje ime izgovarjal Loulo, zato ga vsi kličejo Lolo. To ga ne moti.
Živijo v veliki hiši na robu mesta. Na vratih imajo napis: Tu živijo oči + mami + M + U + L.
Veliki M pomeni Miha, srednji U - Urša in mali L - Lovro.
Straaašno se mu zdi fino, da je prvček. Tudi svoje ime že zna napisati. Takole: LOVRO. Mami pravi, da je to zaenkrat v redu.
O, ta knjiga je pa zanimiva
Lovrov razred skupaj z učiteljico enkrat na teden obišče šolsko knjižnico.
Tokrat Lovro v koritu za slikanice takoj zagleda zanimivo knjigo: na platnici je narisan kuža, ki med bobki drži veliko klobaso. Lovro skuša prebrati naslov: »Kuužžža ...«
Zamisli se: »To bo pa nekaj za našo Lano.«
»Učiteljica,« navdušeno razlaga Lovro. »Mislim, da sem se naučil brati. Zdaj lahko naši Lani sam preberem knjigo.«
»O, to pa je nekaj, kajne,« reče učiteljica.
»Kdo pa je Lana?« radovedno vpraša.
»To je naša kužika in prebral ji bom knjigo o kužku,« odgovori Lovro.
»No, ne vem, če bo kuža razumel, kaj mu bereš,« se zasmeji učiteljica. Nato zakliče vsem otrokom, naj pohitijo z izbiranjem, saj se morajo vrniti v razred.
Lovro iz torbe vzame izkaznico in stopi h knjižničarki.
»Tole bo pa knjiga za našega psa,« ji ponosno reče.
»Menim, da je to prvovrstna knjiga za vašega psa. Mi boš naslednjič povedal, kako mu je bila všeč,« mu odvrne knjižničarka.
Nato se vsi postavijo v vrsto in odidejo v razred.
Lovro bere
Ko Lovro pride domov, iz torbe takoj vzame knjigo in pokliče Lano: »Lana, hov, hov, Lanica, pridi, pridi.«
Lana pohiti in Lovru oblizne prste.
»Sedi Lana, sedi na mesto, danes bomo brali,« reče Lovro. Lana pa kot da ga ne sliši. Skače okoli Lovra in nič ne kaže, da jo knjiga kaj zanima.
V tistem trenutku prihiti mimo Miha: »Ja, mali, kaj pa delaš?«
»Lani bom prebral knjigo,« zadovoljno odgovori.
»Ti si pa res en smeško, od kdaj pa psi poslušajo in razumejo branje?« se mu spet reži Miha.
»Naša Lana vse razume,« mu Lovro odločno ogovori in Lano položi v njeno košaro.
»Tako, zdaj me poslušaj. To je knjiga zate,« ji razlaga Lovro in Lana ga začudeno gleda.
Lovro začne brati: »Nnnneeekkkooč jjjeee žžžž iiiii vvveeel ...« Lana ga začne lizati po rokah.
»Nehaj Lana, ko ti nekdo bere, moraš pozorno poslušati.«
»Pa daj nehaj težit psu, sej veš, da psi niso inteligentni!« mu iz dnevne sobe zavpije Miha.
»Ja, pa so. Naša Lana je,« odločno odgovori Lovro. In bere naprej.
Tokrat se Lana umiri, saj na naslovnici knjige zagleda psa, ki ima v gobcu vsaj deset klobas. Saj ne da bi Lana vedela, koliko je deset klobas. Pač pa vidi klobase in klobase ima Lana neznansko rada. Lovro, ki z vso nemo bere, seveda misli, da ga Lana končno posluša in celo razume.
Tedaj iz dnevne sobe pokliče Miha:
»Ej, mali, Franček je na televiziji!«
Lovro v trenutku pozabi na Lano in knjigo. Odloži jo na mizo in odhiti k televiziji.
Čez pet minut je povsem zatopljen v risanko o Frančku.
Ups, presenečenje
»Hrana« se iz kuhinje zadere Urša.
»Danes sem jaz glavna kuharica, presenečenje!« še zakliče.
Lovru je že pošteni krulilo v želodcu. Steče v jedilnico in tedaj na mizi zagleda ... zagleda ... grozno ... ne more verejeti ... v želodčku ga stisne ... zagleda Lano, ki ima tačke na mizi, ritko na stolu. Vsa slinasta debelo in veselo gleda Lovra, ob njej pa je scefrana, pogrizena, slinasta, mokra knjiga. Poškodovana knjiga.
Lovro lahko reče samo: »Ups."
Tedaj k mizi pride Miha in reče samo: »Ups.«
Urša reče: »Psa.«
Vsi trije ogledujejo v knjigo in v zadovoljno Lano.
Lovro začne jokati. Še dobro, da takrat vstopita oči in mami. Hitro sta prišla v kuhinjo, saj sta slišala jok. Ko pa zagledata zadovoljno Lano s pogrizeno knjigo in jokajočega Lovra, rečeta samo: »Ups, Ups, tole si ga pa malo polomil, Lolo.
»Ampak,« k njemu stopi očka in mu položi roko na ramo, »nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. V šoli boš povedal vse tako kot je bilo, potem pa bomo kupili novo knjigo. Ti se pa moraš naučiti, kje po hiši se puščajo knjige in kako je potrebno ravnati z njimi.
Lovro v knjižnici
Čez nekaj dni je Lovrov razred spet odšel v šolsko knjižnico. Lovro se začne obotavljati pri klopi. Ko jih učiteljica spomni, naj se postavijo v vrsto, Lovro zatoka:
»men lulat. A grem lahko na stranišče?«
Učiteljica ga začudeno pogleda: »Lolo, saj si ravnokar bil!«
»Ne, ne, sedaj, moram kakat,« stoka Lovro.
»Pa saj ravnokar si,« mu ogovori še bolj začudeno.
»Želodec me boli, jaz bi ostal kar v razredu,« še kar stoka Lovro.
»Lulat, kakat, želodček,« vdihne učiteljica.
Prime ga za roko, ga pogleda v oči in vpraša:
»Lolo, kaj je narobe? Povej, zakaj nočeš v knjižnico?«
Lovro ji začne šepetati v uho. Ko konča, ga učiteljica poboža po glavi in reče: »Ko pa vam je učiteljica pripovedovala, kako se kužki pa mlajši bratci in sestrice in razni drugi nepridipravi spravijo na knjigo, ste se pa smejali. Pridi, greva, lepo ji boš povedal in vse bo še dobro.«
In tako so odšli v knjižnico.
Lovro se je približal izposojevalnemu pultu, za katerim je sedela knjižničarka.
Srce mu je razbijalo in malo ga je bilo strah.
Kaj – če se bo razjezila, kaj – če bo začela vpiti, kaj – če bo začela jokati?
Ve, kako ima knjižničarka rada knjige. Tudi besede ne more iztisniti iz ust. Samo knjigo položi na pult.
Knjižničarka jo pogleda, nekaj tipka po računalniku in vpraša:
»Je bil pes, mačka ali hrček?«
»Pes,« tiho odgovori Lovro.
»Je bilo na mizi, na tleh ali v pasji utici?« nadaljuje.
»Na mizi,« še tiše odgovori Lovro.
»Je bilo v kuhinji, v dnevni sobi ali kje drugje?« še kar sprašuje knjižničarka.
»V jedilnici,« skoraj neslišno tretjič odvrne Lovro.
»Zdaj mi pa povej, kaj dela knjiga poleg psa? V jedilnici, na mizi, kjer jemo? Predvsem pa, a ne vidiš, da so na prvi strani narisane klobase. Vsakemu psu bi se zmešalo in bi hotel pojesti tako knjigo,« se knjižničarka nato začne smejati.
»ti si pa res en bučman,« ga potreplja po glavi.
»Tole knjigo nesi domov. V knjigarni boste kupili novo, saj vidiš, da je tale sedaj primerna samo za pasje bralce.«
Nato pa pokliče druge otroke: »Pridite, otroci, danes se bomo pogovarjali, kje hranimo knjige in kako ravnamo z njimi.«
Otroci so se posedli okoli učiteljice in knjižničarke, ki jim je začela pripovedovati.