Lolo v knjižnici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lolo v knjižnici
[Andreja Vukmir]
Poškodovana knjiga
Spisano: pretipkala iz knjige Lolo v knjižnici (2009), Špela Papež
Izdano: v knjigi (2009)
Viri: knjiga 2009
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



To je Lovro. Star je šest let. Hodi v prvi razred. Ima velikega brata Miha in srednje veliko sestro Uršo. Seveda ima tudi mamico in očka. Pa babico in dedka. Pa tudi eno teto. Ko je bil majhen, je svoje ime izgovarjal Loulo, zato ga vsi kličejo Lolo. To ga ne moti.

Živijo v veliki hiši na robu mesta. Na vratih imajo napis: Tu živijo oči + mami + M + U + L. Veliki M pomeni Miha, srednji U - Urša in mali L - Lovro.

Straaašno se mu zdi fino, da je prvček. Tudi svoje ime že zna napisati. Takole: LOVRO. Mami pravi, da je to zaenkrat v redu.


Urša bere knjigo

Urša hodi v peti razred. Je Lovrova edina in najljubša sestra, čeprav ga vedno rada kaj naheca. Lovro je šel v šolo že dvajsetkrat. Ko ga je danes mami pripeljala domov, je stekel v Uršino sobo. »Jutri gremo prvič v šolsko knjigo!« ji je navdušeno zavpil. Urša ga je pogledala izza knjige: »Lolo! Prvič: pozabil si potrkati. Drugič: ne greste v knjigo, ampak v šolsko knjižnico.« Urša zelo rada bere. Včasih kaj prebere tudi Lovru. »Joj, kako rad bi že znal brati. Kaj pa piše tu, v tvoji knjigi?« jo vpraša. »Knjižničarka Mrcina,« mu odgovori Urša. »Joj, kdo pa je to?« »Ja,« se zasmeje Urša, »to je pa knjižničarka, ki je bila grooozno huda, prava pošast. Kričala je in imela je pištolo na krompir, s katero je streljala otroke.« Lovro prebledi. »To je pa strašno. V tisti knjižnici, v katero gremo z očijem in mami pa nisem nikoli videl nobene pošasti.« Ker Urša Lovra vedno kaj naheca, mu reče: »Ja, mogoče si imel pa srečo.« Lovro se prestraši: »A je v šolski knjižnici tudi kakšna pošast?« Urša ga resno pogleda in mu zašepeta: »To boš pa še videl.« 

To popoldne je bil Lovro neverjetno tih. Mami se je zdelo čudno, zakaj je tako miren.


Oči mu pripoveduje pravljico

Tudi očiju se je zdelo čudno, zakaj je Lovro tako miren in tih. Pred spanjem mu je povedal pravljico. Nato pa je Lovro zastokal: »Oči, jutri ne bi šel v šolo. Raje bi šel v vrtec.« Oči ga je začudeno pogledal. »Zdaj ne hodiš več v vrtec, zdaj si šolarček. Kaj pa je narobe s šolo? Pa jutri greste prvič v knjižnico, tega že ne smeš zamuditi. Ker te tam čaka veliko presenečenje ... « se je namuznil oči. Lovro se je pokril čez glavo in globoko zavzdihnil. Oči ga je potrepljal po rami in mu zaželel lahko noč.


Lovro gre v šolo

Naslednje jutro je Lovro vendarle moral v šolo. Mamica in očka sta opazila, da ima njun prvček prvo krizo, zato sta ga kar skupaj odpeljala. Ko sta se poslovila, sta z očkom tlesknila z rokami za pogum, kot dva »ta prava dedca«. Mami je dodala: »Lolo, pa v knjižnico greste danes. Mislim, da bo en res super dan.« »Oh,« je zavzdihnil Lovro.


Končno se odpravijo ...

Učiteljici sta zbrali ves 1. b. »Tako,« je rekla učiteljica Majda, »zdaj bomo odšli v našo šolsko knjižnico. Tam boste spoznali šolsko knjižničarko ... «  Lovro se je obrnil k Nejcu in mu zašepetal: »A veš, da je ta knjižničarka pošast in da ima pištolo na krompir in črno luknjo, kamor meče poredne otroke?«  Nejc ga je pogledal, nato pa izdahnil: »Jaz se bom kar polulal.«  Učiteljica je nadaljevala: »V knjižnici si boste izposodili knjige. Tako, zdaj pa pojdimo.«  ln so šli. Lovro je pocukal Katarino za rokav in ji povedal, da v šolski knjižnici živi čudna pošast. »Ti si tudi ena pošast. A veš, da pošasti sploh ne obstajajo in da so samo v pravljicah,« se Katarina ni pustila prestrašiti. Na koncu hodnika so se ustavili. Učiteljica je potrkala, počasi je odprla velika vrata, ki so čudno zaškripala. Takrat pa je Nejc zastokal in zajokal ... »No, kaj je pa zdaj to?« se je začudila učiteljica Majda. »Jaz ne grem, ne grem sem,« je hlipal. Tedaj pa je iz knjižnice stopila sosedova Ančka. »Ali se tukaj kaj čudnega dogaja?« je vprašala. Lovro si je oddahnil, ko je zagledal Ančko, ki je imela doma na zalogi najboljše pecivo na svetu. Prijel jo je za roko: »Ančka, a je v knjižnici res kakšna mrcina?« »To pa ne bo držalo, razen, če misliš, da sem to jaz.« Pogledala je Lovra in potem še Nejca: »Ker sem JAZ tukaj knjižničarka. ln mislim, da se je Urška pohecala zato, ker si je včeraj izposodila tisto smešno knjigo.« »Če si pa ti tukaj knjižničarka, pa že ne more biti tako hudo,« je izdahnil Lovro.


Šolska knjižnica

Vstopili so v knjižnico. Bila je velika, svetla in modra. Zagledali so se v police. Tam so bile zložene knjige. In na eni strani so brneli računalniki ... Naenkrat pa je Nejc zavpil: »Poglej Lovro, Franček!« Navdušen je odhitel tja, kjer je bila prilepljena slika. Knjižničarka Ančka pa je pojasnila: »Saj nimamo samo Frančkove slike, tudi knjige pa risanke in še posebno igrico imamo.«  »Vau,« se je začudil Lovro. »Poglejte, to je pa Rdeča kapica,« je zaklicala Katarina. »Pa Nodi, pa ... Kaj pa tu piše?« je vprašala. »Nove knjige,« je odgovorila knjižničarka Ančka. Vsak je videl kaj zanimivega in hotel to čim glasneje povedati. Vsi so navdušeni tekali sem in tja. V trenutku je v knjižnici zavladal tak hrup, da si je knjižničarka Ančka zamašila ušesa, vzela piščalko in glasno zapiskala. »Uf, bobenčki mi bodo počili. A lahko jaz nekaj povem in me boste vi poslušali?« Črna luknja in pištola na krompir sta bili pozabljeni. Vsi so sedeli na tleh in čakali, kaj jim bo povedala knjižničarka Ančka.


Knjige, izkaznice in podobne reči ...

Vsi mali prvošolčki sedijo po stolih, v foteljih, na tleh ... Knjižničarka jim pripoveduje o knjižnici pa škratih in zmajih in razbojnikih in zakladih in kraljih in kraljičnah in vrsti drugih čudes, ki živijo v knjigah. Ampak samo v knjigah, v knjižnici že ne in oživijo le, kadar beremo. »Še nekaj,« jim reče Ančka. »V knjižnici smo kar se da tiho. Saj vidite, da nekateri učenci berejo knjige, drugi se učijo in potrebujejo mir.« »No, zdaj vam bom razdelila izkaznice, s katerimi boste hodili v knjižnico. Vsak bo dobil svojo.« Lovro je svoje ime celo znal prebrati. »No,« se je nasmejala učiteljica. »Pa ste postali člani šolske knjižnice. Vsakič, ko jo bomo obiskali, bomo s seboj vzeli izkaznice.« Čeprav Lovro ni vedel, kaj pomeni biti član, se mu je zdelo super, da ima čisto svojo, svojo kartico, prav tako, kot jih imata oči in mami v denarnicah. »Zdaj pa je čas za eno lepo, lepo pravljico,« jih je k poslušanju povabila knjižničarka.


Ah, ta naša Urša

»Zdaj sem pa člen knjižnice, tako da veš, Urška,« je Lovro ponosno povedal, ko se je vrnil domov. »In v naši knjižnici ni nobene pošasti, ampak sosedova Anči.« Urša se je zasmejala: »Nisi postal člen, ampak član, Lolo. Pa tudi to vem, da je Anči naša knjižničarka. Malo sem te pa morala nahecati.« »Ja,« se je prikazal še Miha, Lovrov veliki brat, »če si pa tako majhen, da še vse verjameš. A veš, kako je to luštno?« »Lolo, ti jima kar povej, da boš kmalu zrasel in potem ne bo več heca,« se je zasmejala mami in požugala Mihi in Urški.