Pismo Franceta Prešerna staršem, Dunaj, 24. maj 1824

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismo Franceta Prešerna neznancu, Ljubljana, 23. avgust 1834 Pismo Franceta Prešerna staršem, Dunaj, 24. maj 1824
Pisma
France Prešeren
Prvo pismo Franceta Prešerna Stanku Vrazu, Ljubljana, 4. marec 1837
Izdano: 1824
Viri: ff.uni-lj.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na Duneju 24 velkiga travna 1824.

Lubi starši!

Zlo me je veselilo, da ste se per ti perložnosti na me spovnili, zato ker mi to naznanje da, de vaša lubezen do mene, de sim glih že tok dolgo od Vas ločen, ni šè vgasnila. Jeri se posebno zahvalim za nje pisemce, v katerimo mi Vaše želje in po nje misle tudi želje stricov na znanje da. Meni je prov zlo žov de Vam upanje Vaše spolniti na morem. Ja, ke bi bil od konca to vedil, kar zdej vem, to skusil, kar sim zdej skusil, toko bi jest gvišno nikol ne bil vidil Duneja; al zdej je prepozno. Dokler tič po drevju okoli skače, ga jed v tičenci nastavlena prijazno k’ sebi vabi, al ker se je on jedra enkrat zatiknil, potlej ga pokrov zapre, in on na more več nazaj. Ja tok so tudi meni vrata zaperte proti domo. Sramota, zgubleni čas, zgubleni perjatli, nova zamera mi branjo v Teologio nazaj jiti, in jest Vam odkritoserčno povem, de sim terdno sklenil velike težave raj prestati, in vsako reč pred skusiti, koker ta stan, v katerga sim se podal zapustiti, in kateri mi je bil gvišno namenen. Ja jest sim skori previžan de mi je bil ta stan namenen, ker sim bil v’ Lublani tok nisim nič pravga veselja do tiga stanu imel, pa me je vendar nekej jest sam na vem kaj ven na Dunej gonilo, in ker sim od konca perviga leta že skori v serci sklenil, ja žé tovaršem pravil, de bom nazaj šu, je na enkrat stiftenga peršla, sim berš dobro službo dobil, in vse se je toko naklučilo, de sim druge misli ratal. In zdej mi še ta stan koj dovel dopade; zato če Vas bo kdo prašal, al rajtam klej nazaj k’ Teologiji jiti, mo le recite, de te misli več nimam. Ke bi to sturil toko bi me mogil vsak za naspametniga deržati. Tri leta bi mogel zgubiti, dva leta dalej studirati, star sim žé dosti, in šolskiga prahu sit do vrata. Kaj bi Vi rekli, ke bi kdo en ven z’ žlahtnimi dervesi nasadil, in ker bi žé jablane ali hruške ali druge dervesa toko podrasle, de bi vpanje imel kmalo sad od njih dobiti, ke bi zdej temo na enkrat v’ glavo padlo dervesa vse posekati, in en zevnik iz verta narediti? Ker toko reči stoje, toko bote sami lohko zapopadli, de na morem več nazaj pred pridti, predem na bom duželsko službo v’ Lublani iskal. —

Strici mi na tri pisme nič na odgovore, jest rajtam, da me je kdo per njih počernil. Ke bi stiftenge na blo, bi mi blo prov hudo šlo, toko je pa še za prestati. Ke bi me imelo kej na enkrat pertisniti, toko žé od Gospod Naboisa al pa od drugih perjatlov pomoč dobim. —

Gospod Nabois mi je rekel, de bi Vas prosil, Žagarjo povedati, da se mo zahvali, zato ker Naboisovo kajžo dobro oskerbi, in de ga prosi de bi vse kar je treba za popravlenje preskerbil. Če kajža tolk noter na nese, toko bo že on vse povernil, Miklavžo nej jo pa nikar čes na da. Poharjev Matia vse pozdravi, jesen bo venizštudiral, potlej pa na ve kam se bo obernil, morebiti bo šu v Gorico, al pa na eno Grajšino na dolensko, al pa bo na Duneju ostal, al pa bo v’ Lemberg k’ Ovsenekovmo šu, kamer bo bel mo kazalo. Jest sim vas rajtal ob vkancah objiskati, al če bo per stricih zamera guerala tok na bom mogil domu pridti, za to ker bo cerenge manjkalo. Boln še nism bil kar sim na Duneju, na kvartirju sim pa per prou dobrih ljudeh, kateri prov radi postrežejo, in za en dejl sim bel kontent koker lani. Zdravi ostanite in vse znance perjatle, in žlahtnike pozravite.

Vaš

Frence.

Sestre posebno pozravim, in Jero prosim, de bi mi spet kej kmalo pisala.

Prešérn