Pismo Artaudu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search


Dub Pismo Artaudu
Morje
Tomaž Šalamun
Camus
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Jožef! Jožef! ga je poklical. Zgradil si je

peno v kruhu. Z bibeltom soli, z dvema

bibeltoma soli. Iztisnil si je sapo.


Skale so razkale. Jakop,če je kišti, ne

skače. Dreza. Dreza in pimpla, seje smrtno roso.

Žogica se vrti v toniku. Sonce se


skuti, preden se razžari. Dva vodnjaka, eden

pod drugim. Bila je bleščava, z opno, s

kuceljčki. Nista se prelila, ampak ležala v

trebuhu zmelje kot dve napiti, debeli kači.

Nista se stiskala z Robertom. Robert, Jakob,

Jožef, vsi smo se zagrizli. Šnale so padle


okrog beder kot lisice. Strdile so se v

keramiko. Keramika je oko katedra. Vsak

slon ima pod nogo oko. Oko je bolj trdo kot


pahljača. Fazan ti zakrije oči. Ploh so

njegove prsi. Potem se cukal terase

iz hribov. Vsak riž se pocukal. Odpira se


žolca in smrad. Vata popije perilo. Potem

jih z vrvmi izvlečemo. Iz spodnjega vodnjaka

s posluhom, šele iz zgornjega z ajmarjem in

vrvjo. Tavala. Koža se poradira. Ko kocka drvi

po ravni neoznačeni ploski, drvi zadnjič

podolgovati trikotnik se sam zariše. Potem


izpade okrog žeton. Ta se blokira. Ta že

blokira. Obenem pa pomiri. Upam, skrajno

upam, da bodo Indijancem naphali glavo z roza


polivinilom. Edino taki bi lahko spet iztezali

svoje jezike, naprej po hrbtnih mravelj, potem

po okostju sonca. Kost izvisi kot spominek.