Pismo Artaudu
| ← Dub | Pismo Artaudu Morje Tomaž Šalamun |
Camus → |
| |||||||
Jožef! Jožef! ga je poklical. Zgradil si je
peno v kruhu. Z bibeltom soli, z dvema
bibeltoma soli. Iztisnil si je sapo.
Skale so razkale. Jakop,če je kišti, ne
skače. Dreza. Dreza in pimpla, seje smrtno roso.
Žogica se vrti v toniku. Sonce se
skuti, preden se razžari. Dva vodnjaka, eden
pod drugim. Bila je bleščava, z opno, s
kuceljčki. Nista se prelila, ampak ležala v
trebuhu zmelje kot dve napiti, debeli kači.
Nista se stiskala z Robertom. Robert, Jakob,
Jožef, vsi smo se zagrizli. Šnale so padle
okrog beder kot lisice. Strdile so se v
keramiko. Keramika je oko katedra. Vsak
slon ima pod nogo oko. Oko je bolj trdo kot
pahljača. Fazan ti zakrije oči. Ploh so
njegove prsi. Potem se cukal terase
iz hribov. Vsak riž se pocukal. Odpira se
žolca in smrad. Vata popije perilo. Potem
jih z vrvmi izvlečemo. Iz spodnjega vodnjaka
s posluhom, šele iz zgornjega z ajmarjem in
vrvjo. Tavala. Koža se poradira. Ko kocka drvi
po ravni neoznačeni ploski, drvi zadnjič
podolgovati trikotnik se sam zariše. Potem
izpade okrog žeton. Ta se blokira. Ta že
blokira. Obenem pa pomiri. Upam, skrajno
upam, da bodo Indijancem naphali glavo z roza
polivinilom. Edino taki bi lahko spet iztezali
svoje jezike, naprej po hrbtnih mravelj, potem
po okostju sonca. Kost izvisi kot spominek.