Pes, maček in miši

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
1. Pes, maček in miši
(Objavljene nezbrane pesmi I)
Ivan Cankar
2. Sodba
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

Od človeka pes dobí,
nekdaj spisano pravíco,
da po kos mesá v mesnico
vsak dan sme, dokler živí.
Pes je bil zeló vesel;
vendar to ga je skrbelo,
kam bi drago pismo del,
da bi skrito mir imelo.
Stari znanec "muc" koraka
po dvorišču mu naproti;
pes prijazno ga počaka,
z milo prošnjo se ga loti:
"Muc vesel sem svoje sreče;
ali pismo, glej, me peče,
ki ga spraviti ne vém.
Ti si dobro znan ljudém,
shrambe, kote vse poznaš.
Pismo, prosim te, mi spravi,
da ne bo mi vedno v glavi;
če bo treba, spet ga daš!"
Maček je takój obljubil,
da ne bo pisanja zgubil;
v hišo je potem odšel,
pes je zopet mir imel.
Človek se je kmalu skujal
ni več psu mesá ponujal;
vrata je pred njim zapiral,
ga opravljal in obíral.
Psu postalo je hudó;
ide k mucu, dé takó:
"Lačen pridem k tebi, glej;
sreča o prihodu `zgíne,
dobra misel kmalu míne.
Kaj storiti je, povéj!
Daj mi spravljeno pravíco,
da ponesem jo v mesníco."
Maček pravi: "Res, takó?
Malo čakaj, grem po njó!"
Hitro po lestváh odíde,
spodaj čaka pes, da príde.
Muc prikaže se, trepeče,
psa s seboj na ízbo vleče,
žalostno mu govorí:
V tó-le skrinjo sem jo vtaknil;
ali kdo jo je izmaknil,
sam ne vem; pozvedaj ti!" —
Kar škrabljanje se zaslíši;
v témo smuknejo tri míši.
Pes kričí: "Tatjè, za njimi!
Skoči, maček, lóvi, prími!"
Ali, ni jih bilo več.
Pes od jeze ves besneč
ljuto kar zažene krík:
"Sem s pravíco, ti lažník!"
Ta beseda muca ujeda,
enkrat skrinjo še pregleda,
mirno govorí potem:
"Pismo so ti miši snedle,
ki za vrednost niso vedle;
toži jih zató ljudem!"
Skrinjo hitro pes pokrije,
se obrne in zavpíje:
"Têbe bom sodniku tožil,
da boš čudne pesmi krožil,
ko zagledaš tretji zor."
Obmolčí in gré na dvor."
Tretji dan prisveti krásno.
K mucu pride lačni pes;
v radosti zavpíje glásno:
"Maček, zdaj boš delal kes.
V mesto te sodnija kliče;
glédi, kje dobíš si priče
in napravi se z menój!"
V strahu šel je muc takój.
Mérila molčé sta cesto
in prišlà napósled v mesto.
Tú se pravda je začela,
dolga pravda. Mnoga leta
je v prepirih se vrtela.
Vendar sodba ne obeta,
kar je upol dolgo vsak.
Ko se blíža hládni mrak,
že sedé sodniki zbrani
tiho po dvorani.
Vstane starec z brado sívo,
sodbo govorí ganljívo,
glasno, da vse ljudstvo sliši,
kaj dobé pes, muc in miši:
"Ker ni spravil pes pravíce,
mačka pital je z lažmí,
naj ne misli na mesníce;
tam kosila ne dobí."
Pes boléstno zaječí —
sodba dalje govori:
"Ker je maček psu obljubil,
da ne bo pisanja `zgubil,
in je vendar storil tó:
Vzame se mu čast, poštenje,
skrivno naj živí življenje:
Pes preganja ga lahkó."
Muc opupano zaječí —
sodba dalje govorí:
"Pismo so pojedle miši;
naj bojé se ljudi v hiši,
naj lovi jih vsaka stvar.
Mačku damo njih življenje,
ker je `zgubil čast, poštenje,
za vse dni od danes v dar."
Miši smrtno zaječé,
iz dvorane se podé.
Jeza vstane zdaj velika;
cvili pes in maček síka.
Gledata se prehudó —
in še danes je takó.