Pastir Martinek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pastir Martinek
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Pastir Martinek, Slovenski poročevalec, narisal RiK, 28. 11. 1955, let. 16, št. 278, str. [12].
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob vznožju Gorjancev stoji na gričku sredi vinogradov prastara graščina Gracarjev turn. Številni stolpiči s strelskimi linami, okopni jarki in dvižni most pričajo, da je bila to pred davnimi časi mogočna trdnjava, ki je kljubovala Turkom, ki so tiste čase udirali v našo deželo in plenili in ropali po naših krajih.

V spomin na te hude čase so še dandanes ohranjena na dvorišču Gracarjevega turna ogromna lesena vrata, na katerih je naslikana mogočna turška vojska.

V vrata sem kot otrok strmela ure in ure. Vse strahote tistih časov so mi živo vstajale pred očmi, da sem potem doma spraševala vsakogar, ki bi mi vedel kaj več povedati o teh turških roparjih, ki so bili tako živo naslikani na vratih Gracarjevega turna.

Ko mi je mati pravila vse, kar je bila slišala o njih, se je nekoč spomnila tudi Martinka, ki je svoje dni služil v Gracarjevem turnu za pastirja in ki ga je sama poznala, ko je bila še mala plavolasa deklica.

Takole je pripovedovala:

Pred mnogimi leti je prišel o svetem Juriju ̶ ̶ takrat namreč najemajo v naših krajih pastirje ̶ z Gorjancev v dolino Martinek, da si poišče službo. Ustavil se je najprej v Gracarjevem turnu in ker je bil poštenega obraza in že v letih, sta se z gospodarjem kmalu pogodila. Zmenila sta se, da bo od rane pomladi do jeseni pasel na gmajni, za to pa bo prejemal na leto po pet goldinarjev, par čevljev in novo srajco. Pozimi pa, ko ne bo paše, bo pletel iz protja koše in popravljal orodje.

Martinek je bil zadovoljen in ker je imel vse svoje imetje s seboj povezano v culi, je še tisti dan ostal pri hiši in se lotil dela.

Martinek je bil dober pastir. Še preden je posijalo sonce na vrhove Vinjvrha, se je že dvignil s svojega ležišča. Otresel je slamo, ki se je oprijela njegovih las in života, se nekajkrat pretegnil in odprl hlevska vrata:

»Prama, Sivka, Čada, hi, hot!« je nagnal odvezano živad, ki se je zapovrstjo leno zamajala preko steptanega praga.

Zibaje se so v vrsti krenili po ilovnati stezi v dolino. S palico in rogom, ki mu je obešen na vrvici bingljal preko hrbta je zadnji za njimi korakal Martinek.

Iz goste megle, ki se je od Krke sem valila preko prostranega šentjernejskega polja, so se jedva zaznavno dvigali vrhovi topolov kraj glavne ceste. Vtem ko so bele zidanice, raztresene vsevprek po Vinjvrhu in Golobinku, žarele že v prvem jutranjem soncu.

Stopali so mimo vinogradov, med ostrim robidovjem, ki je raslo na obeh straneh poti. Spotoma so vselej prepodili škorce, ki so obirali nezrelo grozdje, da so se glasno prhutaje dvignili s tal in se v jatah spustili v sosednji vinograd.

Na gmajni se je ustavila živad sama od sebe. Redkokdaj da bi se pomešala med drugo, ki se je prav tako pasla ondod.

Kar je bilo kónj, so imeli z verigo prednjo nogo povezano z zadnjo, zato so se stežka pomikali naprej. Martinek je pasel samo krave in teleta, s katerimi res ni imel veliko težav. Živina je do poldneva mulila travo, ko pa je bila sita, si je sama poiskala senco med nizkim brinjem, kamor je legla in v miru prežvekovala.

V hladu, ko ni bilo več nadležnih obadov, katerih se je bilo treba otepati čez dan, je pričela živad znova muliti travo, dokler ni na večer Martinek zatrobil v svoj rog:

»Domu-u-u-u,« se je razlegalo daleč naokoli po prostrani pokrajini.

Od vsepovsod so pricapljale raztresene krave in se s mokrimi gobci in napetimi trebuhi pričele zbirati okrog Martinka. Sklonjenih glav so se gnetle okrog njega, ki jih je vselej skušal še prešteti, če nobena ne manjka, preden so krenili na pot.

»Ena, dve, tri, osem, deset, zmotil!« tako je štel in pričel »zmotil!«.

»Ena, dve, tri, pet, sedem, zmotil!«

Nikdar jih ni do kraja preštel, a vselej jih je v redu prignal domov.

O Martinku so vedeli povedati še več veselih. Najbolj pa so se smejali tisti, ko je bil gnal bika v dolino in je spotoma srečal pegasto sosednjo grofico, ki je z rdečim sončnikom v roki sedela na stolcu med žanjicami in jih priganjala k delu. Martinek se je je tako prestrašil, da je z vso silo vlekel bika za povodec in pričel kričati na ves glas:

»Bejž grofna, bejž grofna, bik grejo, bik grejo!«

Prestrašena grofica je bliskoma zagnala svoj sončnik med požete snope in zdirjala po strnišču, kar so jo nesle stare noge.

Še dolgo so pravili o tem, kako je Martinek z Gracarjevega turna pregnal ošabno grofico s polja.

Martinek res ni bil kaj prida računar.

Ko je služil že lepo vrsto let pri hiši, mu je ob novem letu hotel gospodar zvišati plačo:

»No, Martinek,« je dejal, »odslej ne boš služil več za pet goldinarjev, dobil jih boš šest« ─ in pritaknil mu je k plači še goldinar.

Martinek je nekaj časa mrko gledal predse. Premišljal je dolgo, nato pa je zmajal z glavo, rekoč:

»Nak, za šest goldinarjev pa že ne bom služil! Če hočete za pet, za šest pa ne!«

Gospodar mu je skušal na vse načine dopovedati, da je vendar šest več kot pa pet, a vse zaman. Martinek je trdil kar naprej svojo:

»Če hočete za pet, za šest pa ne ostanem!«

In tako je služil Martinek na Gracarjevem turnu do konca svojih dni za borih pet goldinarjev, ker mu ni šlo v glavo, da je šest več kakor pet.


Opombe urednice[uredi]

  1. Glej tudi: Vera Albreht, Graščinski pastir, str. 40-44,v: Nekoč pod Gorjanci, ilustrirala Melita Vovk, 1960, Mladinska knjiga, Ljubljana.