Graščinski pastir

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pastir Martinek Graščinski pastir
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Graščinski pastir, str. 40-44, v: Nekoč pod Gorjanci.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob vznožju Gorjancev stoji na gričku prastara graščina Gracarjev turn.[1] Številni stolpiči s strelskimi linami, okopni jarki in dvižni most pričajo, da je bila to pred davnimi davnimi časi mogočna trdnjava, ki je kljubovala Turkom, ki so tiste čase prihajali v naše kraje požigat in plenit ubogega kmeta. V spomin na te hude čase so še dandanes ohranjena na dvorišču Gracarjevega turna ogromna lesena vrata, na katerih je naslikano krdelo divje gledajočih hajdukov, katerim mora dolenjski kmet kazati pot.

Lepo število let je preteklo od časa, ko sem v ta vrata strmela ure in ure. Vse strahote tistih dni so mi živo vstajale pred očmi, da sem potem doma spraševala vsakogar, ki bi mi vedel kaj več povedati o tistih turških roparjih, ki so bili tako živo naslikani na vratih Gracarjevega turna.

Ko mi je mati pravila vse, kar je bila slišala o njih, se je nekoč spomnila tudi Martinka, ki je svoje dni služil v Gracarjevem turnu za pastirja. Poznala ga je še sama, ko je bila mala plavolasa deklica.

Takole je pripovedovala:

Pred mnogimi leti je prišel o svetem Juriju s Podgorja v dolino Martinek, da si poišče službo. Spotoma je povprašal v Gracarjevem turnu in ker je bil poštenega obraza in že v letih, sta se z gospodarjem kmalu zmenila. Pogodila sta se, da bo od pomladi do jeseni pasel, pozimi pa, ko ne bo paše, bo spletal koše in popravljal orodje. Za to bo prejemal na leto po pet goldinarjev, novo srajco, par čevljev in prtene hlače.

Martinek je bil zadovoljen in ker je imel vse svoje imetje s seboj povezano v culi, je še tisti dan ostal pri hiši in se lotil dela.

Martinek je bil dober pastir. Še preden je posijalo sonce na grebene Gorjancev, se je že dvignil s svojega ležišča. Otresel si je slamo, ki se ga je oprijela, se nekajkrat pretegnil in odprl hlevska vrata:

»Prama, Šeka, Lisa, Čada, hi, hot!« je naganjal odvezano živad, ki se je zapovrstjo leno zamajala preko steptanega praga.

Zibaje se so v vrsti krenili po ilovnati stezi v dolino. Z grčevko in velikanskim rogom, ki mu je obešen na vrvici bingljal preko hrbta skoraj do zadnjice, je bos, zadnji za njimi, korakal Martinek.

Iz goste megle, ki se je iz Krke sem valila preko prostranega šentjernejskega polja, so se jedva zaznavno dvigali vrhovi topolov kraj glavne ceste, vtem ko so bele zidanice, raztresene vsevprek po gričevju, žarele že v prvem jutranjem svitu.

Stopali so mimo vinogradov, med ostrim robidovjem, ki je raslo na obeh straneh poti. Spotoma so prepodili škorce, ki so obirali nezrelo grozdje, da so se glasno prhutaje dvignili s tal in se v jatah spustili v sosednji vinograd.

Na gmajni se je živad ustavila sama od sebe. Redkokdaj da bi se pomešala med drugo, ki se je prav tako pasla ondod.

Kar je bilo konj, so imeli prednjo nogo povezano z zadnjo, da so se stežka pomikali naprej. Martinek pa je pasel samo krave in junce, s katerimi res ni imel veliko težav. Živina je do poldneva mulila travo, ko pa je bila sita, si je sama poiskala senco pod nizkim brinjem, kamor je legla in v miru prežvekovala.

V hladu, ko ni bilo več nadležnih obadov, katerih se je bilo treba otepati čez dan, je začela živina znova muliti travo, dokler ni na večer Martinek zatrobil v svoj rog:

»Domu-u-u-u,« se je razlegalo po prostrani pokrajini.

Od vsepovsod so pricapljale krave in se s slinastimi gobci in napetimi trebuhi začele zbirati krog Martinka. Sklonjenih glav so se drenjale okrog njega, ki jih je skušal še vselej prešteti, preden so krenili na pot.

─ Ena, dve, tri, osem, šest, ─ zmotil! ─ tako je štel in začel znova:

─ Ena, dve, tri, šest, osem, pet, ─ zmotil!

Nikdar jih ni do kraja preštel, a vselej jih je v redu prignal domov.

O Martinku je krožilo po vsej dolini še več veselih. Najbolj pa so se smejali tisti, kako je bil gnal bika v dolino in spotoma srečal rdečelaso grofico iz Starega gradu, ki je s sončnikom v roki sedela na stolcu sredi med žanjicami in jih priganjala k delu. Ko jo je Martinek zagledal, se je je tako neznansko prestrašil, da je pričel z vso silo vleči bika za povodec in kričati na vse grlo:

»Bejž grofna, bejž grofna, bik grejo, bik grejo!«

Prestrašena grofica je bliskoma zagnala svoj sončnik med požete snope in zdirjala po strnišču, kar so jo nesle stare noge.

In ko je Martinek že davno ležal pod zemljo, so še pravili po vsej dolini, kako je bilo takrat, ko je za vselej pregnal ošabno grofico s polja.

Martinek res ni bil kaj prida računar. Ko je služil že lepo vrsto let pri hiši, mu je ob novem letu hotel gospodar zvišati plačo.

»No, Martinek,« je dejal, »odslej ne boš služil več za pet goldinarjev, dobil jih boš šest« ─ in pritaknil mu je k plači še goldinar.

Martinek je nekaj časa mrk kakor oblak buljil predse. Premišljal je dolgo, potem pa je zmajal z glavo in rekel:

»Nak, za šest goldinarjev pa že ne bom služil! Če hočete za pet, za šest pa ne ostanem!«

Gospodar mu je skušal na vse načine dopovedati, da je šest več kot pa pet, a vse zastonj. Martinek je gonil kar naprej svojo:

»Če hočete za pet, za šest pa ne ostanem!«

In tako je služil Martinek na Gracarjevem turnu do konca svojih dni za borih pet goldinarjev, ker mu nikakor ni šlo v glavo, da je šest več kakor pet.


Opombe urednice[uredi]

  1. Vera Albreht, Pastir Martinek, Slovenski poročevalec, 1955, narisal RiK, let. 16, št. 278, str. [12].
    1. Gracarjev turn leži na zahodnih obronkih Šentjernejskega polja v vasi Hrastje. Lastniki so bili Rudeži, znanci Trenčevih.